Družinske tragedije

Naš pogled | 14.08.2018, 14:30 Marta Jerebič

Letos smo prvič na poletni dopust odšli v enega od letovišč, kjer sicer letujejo šole, poleti pa so termini razpisani tudi za družine. Z drugimi družinami smo se večinoma srečevali v jedilnici. Ko imaš majhne otroke, vedenja drugih verjetno nimaš niti časa opazovati. Ko pa so že samostojni, imajo oči čas, da prestrežejo marsikateri dogodek za kakšno drugo mizo.

Najprej sem opazila, da smo edina družina s tremi otroki. Da ne bo pomote – kraj ni prestižen, da si ga ne bi mogle privoščiti tudi veččlanske družine. Gre za preprosto letovišče, v bungalovih ni televizije, celo klime ne, brezžična internetna povezala je bila zelo slaba. Preprosto gre za dejstvo, da imajo družine enega ali največ dva otroka.

Statistika za Slovenijo za lani beleži skoraj 2400 razvez, povprečno se je razvezalo 7 parov na dan. Zato sem za mamico, ki je dopustovala z dvema sinovoma, domnevala, da je ločena. Verjetno sem imela prav, saj se je proti koncu tedna omizju pridružila hči, medtem ko je sin sédel za drugo mizo z moškim, ki ga je klical oče. Ta moški, nekdanji mož - domnevam, je za mizo vedno sedel tako, da je pogled upiral v zid oziroma je bil s hrbtom obrnjen proti domnevno nekdanji ženi. Nisem zaznala, da bi med sabo spregovorila kakšno besedo ali si namenila vsaj pogled.

V tem smislu sem zaprepadena ostala tudi ob pogledu na starejši par, rekla bi 60 plus, ki za mizo prav tako nista spregovorila niti besede. Ves čas sta opazovala druge, praktično strmela. Se to zgodi potem, ko si nimaš več kaj povedati, otroci pa odletijo iz gnezda vsak po svoje? Ko sem to omenila prijateljici, mi je dejansko pritrdila. Starejši pari se za mizo pravzaprav ne pogovarjajo, ampak bolj ko ne, zrejo eden mimo drugega, v okolico.

Vsekakor je to bolj zdravo kot buljenje v telefon. Zraven nas je za mizo sedela štiričlanska družina, kjer so bili med jedjo pogosto vsi na telefonih. Otroka sta se še nekaj pogovarjala z mamo, medtem ko ta trojica skoraj ni spregovorila z moškim - domnevam, da je bil to mož oziroma oče. Ta je včasih v jedilnico prišel, ko so ostali trije že odhajali, pograbil meso s preostalih krožnikov in turobno zrl predse. Spraševala sem se, ali je bilo tiho sikanje žene prejšnji dan namenjeno njegovim odvečnim kilogramom …

Zapaženi so bili le še pari z enim majhnim otrokom, saj se običajno tam vrti vse okrog malčka, ki ne more obsedeti pri mizi in ga je treba loviti po celotni jedilnici. Druga omizja, od katerih je bilo slišati običajen družinski vrvež in pogovor, pa skorajda niso bila opazna.

Primer starejšega para, ki se za mizo sploh nista pogovarjala, in primer domnevnega nekdanjega moža, ki je bil s hrbtom obrnjen proti domnevni nekdanji ženi, sta me pretresla, medtem ko je uporaba telefonov med jedjo v meni izzvala zgražanje. Žal pa je to običajna praksa. Nekatere restavracije v tujini so zato telefone na mizi prepovedale, razlog je med drugim tudi ta, da je lastnike motilo, da so obiskovalci slikali hrano na krožniku. Drugi želijo spodbujati pogovor in nudijo popuste na hrano, če obiskovalci telefon ob prihodu odložijo v posebno košarico.

Vse več držav se zaveda, da tehnologija lahko tudi uničuje družbo. Velika Britanija bo septembra začela kampanjo, s katero bo v tem mesecu ljudi spodbujala, naj se odpovedo družbenim omrežjem ali vsaj zmanjšajo brskanje po njih. "September brez skrolanja" naj bi bil namenjen razmisleku o tem, kaj ljudje zamujajo, ker dajejo prednost digitalnemu življenju. Podobne akcije sem v preteklosti zasledila tudi po nekaterih drugih državah.

Francija je pred dnevi prepovedala uporabo pametnih telefonov v šolah. Prepoved se nanaša na osnovnošolce, stare do 14 oz. 15 let in navaja, da bodo ti morali telefone, tablice in druge elektronske naprave ali pustiti doma ali jih imeti izklopljene. Mobilni telefon v Franciji ima glede na raziskavo iz leta 2016 več kot 90 odstotkov otrok, starih med 12 in 17 let.

Verjetno je podoben ali celo večji odstotek tudi pri nas, in sicer že pri mlajših od 12 let. V sinovem petem razredu lani sta bila brez telefona samo moj in še eden. Pa smo pri 90 odstotkih! Da ne govorim o tem, da obstajajo telefoni, ki so prilagojeni za štiriletnike!

Ali moj otrok rabi telefon? Ne, a dejansko je staršem težko vztrajati pri naštevanju razlogov. Najbolj smo verodostojni takrat, ko tudi sami čim manj uporabljamo telefon za zabavo, zlasti ne takrat, ko se z otroki pogovarjamo, igramo ali jemo za skupno mizo. Tudi telefoni so lahko sokrivi za družinske tragedije, kot sem jih opisala prej. Samo pomislite na to, kaj se zgodi, ko povsem zamre pogovor ali pa zaradi nenehne uporabe telefonov sledijo nenehni prepiri in kričanje. Res je, da nam je z njimi marsikaj olajšano, vse prepogosto pa so hudo moteči dejavnik za vse.