Praznovanje dogodkov, ki jih ni bilo

Slovenija | 25.07.2018, 13:20 Tone Gorjup

Do demokratičnih sprememb na Slovenskem v začetku devetdesetih let smo praznovali „Dan vstaje Slovenskega naroda“. Ljudska skupščina Slovenije je leta 1951 ta dan, 22. julij, razglasila za republiški praznik, ko naj bi „počila prva partizanska puška proti okupatorju“. V obrazložitvi med drugim najdemo zapisano: „Dvaindvajsetega julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda.“

Gre za „praznik“ v spomin na precej nepomemben dogodek iz leta 1941, ko naj bi partizani iz Rašiške čete v Tacnu ustrelili in hudo ranili pomožnega policista in tolmača v nemški policijski službi. Šlo je za Franca Žnidaršiča, slovenskega rodu. Tacen in severno ljubljansko obrobje je takrat ležalo v nemški okupacijski coni, kjer italijanska vojska ni delovala, niti tam ni imela pristojnosti! Omenjeni nekdanji orožnik je pred vojno poveljeval orožniški postaji v Šentvidu in je v skladu s takratno mednarodno zakonodajo ostal na svojem mestu tudi po nemški zasedbi.

Verjetno lahko pritrdimo tezi, da je orožnik Žnidaršič predstavljal nevarnost za KPS. Komunisti so bili v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana organizacija in orožnik Žnidaršič jih je kot predstavnik oblasti preganjal že pred drugo svetovno vojno. Poznal je komunistične posameznike v lokalnem okolju, zaradi česar je predstavljal nevarnost za komuniste.

Po 22. juniju 1941 in nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je tudi nemški okupator začel preganjati slovenske komuniste. Pakt Hitler–Stalin naenkrat ni veljal več! Podatke o krajevnih komunistih je Nemcem predal tudi pomožni policist Franc Žnidaršič.

Nekoliko manj so poznani dogodki, ki so zaznamovali povojno slovensko komunistično praznovanje. Lokalni komunisti iz severnega ljubljanskega obrobja (Gameljne in Šmarna gora) so se 19. julija 1941 sestali na Šmarni gori in sprejeli sklep, da bodo umorili tri domačine, ki so jih označili za narodne izdajalce. Pozor, t. i. Varnostno-obveščevalna služba (VOS), „zaslužna“ za umor številnih Slovencev že v letu 1941, je bila organizirana šele čez štiri tedne.

Začelo se je 22. julija zjutraj. Nekdanji jugoslovanski orožnik Žnidaršič se je s kolesom peljal v službo. Nanj je na kraju Pšatnik, ob cesti iz Tacna v Šmartno pod Šmarno goro, streljal predvojni komunist Miha Novak in ga hudo ranil. V omenjeni akciji sta poleg strelca sodelovala še Mirko Knapič in Ludvik Bradeško. Do danes se je ohranila tudi poznejša Žnidaršičeva prijava vojne škode. Tam je kot povzročitelj poškodbe naveden: „Neznan.“ Sicer so nemški okupatorji kot povračilo za strele na Žnidaršiča aretirali več članov družin Novak in Knapič, Cirila Knapiča pa so ustrelili.

Žnidaršič je ozdravel in umrl v miru, po vojni. Partizani se kasneje zanj niso zanimali, niti mu niso več očitali izdaje. Med drugim, njegova sinova sta kasneje postala partizana. Po končani vojni pa se je Franc Žnidaršič pri novih oblasteh reševal z ovadbo svojega orožniškega kolega Julija Mesesnela. Slednji je bil zato oktobra 1945 obsojen na osemnajst let zapora, izpustili so ga po osmih letih, ko mu je uspelo dokazati svojo nedolžnost. Toda tudi Žnidaršiča so poslej pustili pri miru!

Danes je sicer splošno znano, da se je upor proti okupatorju začel že precej prej! Do prvega spopada odpornikov z italijanskimi okupatorji je prišlo več kot dva meseca pred tem. Tigrovska trojka (Zelen, Majnik, Kravanja) se je 13. maja 1941 na Mali Gori pri Ribnici spopadla z italijanskimi karabinjerji, vojaki in nekdanjimi jugoslovanskimi orožniki. V boju je padel Danilo Zelen, vojaški vodja organizacije TIGR. Ta dan predstavlja resničen začetek boja proti okupatorju, čeprav komunisti desetletja po vojni tega niso priznavali. TIGR namreč ni bil pod kontrolo komunistov! Tako bi lahko 22. julij dejansko obeležili kot razmah krvave revolucije pod vodstvom komunistične partije in začetek izsiljene državljanske vojne na Slovenskem. Celo Ivan Križnar, znani partijski zgodovinar, je o slovenskem „dnevu vstaje“ zapisal: “Datum ni bil posrečeno izbran.“

Nenazadnje, napad na nemške okupatorje s smrtnim izidom se je zgodil že 16. julija 1941. Takrat je Zaloška partizanska skupina v dolini Besnici, ob cesti Podgrad – Veliko Trebeljevo, ubila nemškega vojaka.

Datum za nekdanji praznik seveda ni bil izbran naključno ter dokazuje komunistične prioritete med okupacijo in t. i. NOB. Revolucionarjem je šlo predvsem za izvedbo boljševiškega prevzema oblasti, saj so po uradnih podatkih (!) že med vojno pobili več neoboroženih rojakov kot okupatorskih vojakov. Tudi napadi in sabotaže, ki so sledili v mesecih in letih po 22. juliju 1941, so povzročili številne nepotrebne žrtve in maščevanje okupatorjev nad civilnim prebivalstvom.

Zgodovinska stroka je omenjena dejstva že pred leti predstavila širši javnosti. Zgleda pa, da nekateri tega nočejo oz. ne morejo sprejeti. Po drugi strani pa je več kot očitno, da se nekateri presneto dobro zavedajo, kako pomembno je imeti monopol nad preteklostjo oz. njenim poznavanjem. Kakorkoli namreč obračamo, v aktualnem slovenskem trenutku se naša politična stvarnost še vedno opredeljuje levo-desno predvsem skozi prizmo t. i. NOB.

Spomim se pogovora v moškem omizju pred nekaj meseci, ko so se že nakazovale nove volitve. Znanec, ki ni posebej izobražen, je izjavil, da bo volil levičarje, ker da je on levičar. Kot sem ga povprašal, kaj to pomeni, mi je preprosto odgovoril: „Imam pozitiven odnos do NOB“. To je bilo vse! Gre za človeka, ki ima kljub razmeroma nizki izobrazbi dobro plačano državno službo, brez kakršnegakoli naprezanja. Ima hišo na Primorskem, stanovanje v Ljubljani in avto višjega cenovnega razreda. Torej, boj za pretres resnice o t. i. NOB je za nekatere (na oblasti in okrog nje) tudi boj za ohranitev privilegijev, položajev in vzvodov vladanja.

Vir: Časnik.si