Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar
Marjana Debevec (foto: Rok Mihevc)
Marjana Debevec

Sprememba spola: pravica ali nevarnost?

Slovenija | 24.07.2018, 10:50 Marjana Debevec

Portugalski parlament je sredi julija sprejel zakon, ki bo državljanom dovoljeval spremembo spola od 16. leta starosti in sicer brez zdravstvenega poročila, ki bi dokazovalo motnjo identitete. Portugalska se je s tem pridružila Danski, Malti, Švedski, Irski in Norveški, ki podoben zakon že imajo.

Pa poglejmo, kaj praktično to pomeni. Mladostniku pri šestnajstih letih, v času iskanja svoje identitete, bo zakonsko ponujena možnost, da se odloči in spremeni spol. Vsi vemo, kako si v letih iskanja samega sebe človek včasih zaželi, ali pa vsaj pomisli, kako bi bilo, če bi bil nasprotnega spola. Kaj pa če je to zakonsko dovoljeno in celo omogočeno z vnašanjem hormonov v telo? Številni strokovnjaki opozarjajo pred takšnim eksperimentiranjem z ljudmi. Psihoanalitik dr. Andrej Perko tako pravi, da je to še posebej nevarno v družinah, kjer oče in mati nista odigrala svoje vloge. In če mladostniku ponudimo to možnost, je velika možnost, da se »odloča« za neko drugo spolno identiteto in sicer v svoji zmedenosti.

Čeprav so to zdi nekaj oddaljenega pa spomnimo, da ta miselnost, ki temelji na Teoriji spola, nasilno prodira tudi v slovensko družbo. Spomnimo na učbenik Ljubezen je ljubezen, ki ga je izdala Amnesty International, predstavljali pa so ga našim osnovnošolcem. V njem med drugim lahko preberemo naslednje: »Zapomnimo si, da je spol nekaj, kar moramo imeti pravico ter možnost ustvarjati sami in ne po nareku naših genitalij, ki naj bi silile človeka biti ženska ali biti moški!« In še: »Podobno kot spol ni vnaprej določeno ali samoumevno dejstvo ob rojstvu in ga moramo imeti pravico opredeliti sami ali ga spremeniti, velja isto za spolno usmerjenost«.

Na takšen način razmišljanja pa otroke navajajo že v vrtcih. Kot del projekta Aktivni.vsi je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podprlo knjigo za otroke z naslovom: Rozagroza in plavalava. Z izgovorom podiranja stereotipov se v njej obračajo na otroke, češ da naj se uprejo staršem, ki jih silijo, da se deklice igrajo s punčkami in fantje z avtomobili. Med drugim v uvodu piše takole: »Otroci, odrasli potrebujejo vašo pomoč. Ujeli so se v lastne odrasle sobane in zdaj grozi, da se boste vanje ujeli tudi vi... Ne zmenijo se za vaše poželjive poglede proti napačnim policam, s posebno odraslo uredbo so vam prepovedali solze. Povzdignite glas, visoko v zrak dvignite svoje živopisne barvice in povejte, da nikakor ne želite postati odrasli, če ga bodo še naprej tako lomili, če vas bodo še naprej tako nesmiselno usmerjali«.

Poleg tega, da omenjena knjiga podira vsako starševsko avtoriteto, kar je že sedaj velik problem v družbi, pa otroke spodbuja k nečemu, kar pravzaprav ni del njih. Deklicam, tudi če imajo pred seboj same bratce in veliko avtomobilčkov, strojev in podobnega v hiši, bodo oči zažarele ob pogledu na punčke. Če pa jih že v vrtcih, kot je praksa v nekaterih evropskih državah, oblačijo v nasprotni spol in dečke ličijo, potem pa je res nevarnost, da ne bodo našli svoje identitete.

In kam vodi ta navidezna pot uveljavljanja človekovih pravic?

»Imel sem operacijo spremembe spola in osem let živel kot ženska. Operacija ni rešila nič, samo poglobila in poslabšala je moje psihološke težave«, je povedal Walt Heyer, ki javno govori o svojem obžalovanju spremembe spola. Na to temo je napisal tudi več romanov in avtobiografijo. Če bi se več ljudi zavedalo temne zgodovine za operacij spremembo spola, si ne bi tako goreče prizadevali, da bi le-te bile tako zelo dostopne, je prepričan.

Prve operacije spremembe spola (večinoma iz moškega v žensko) so se dogajale na univerzitetnih klinikah. Začele so se okoli leta 1950 in se nadaljevale v šestdesetih in sedemdesetih. Ko so raziskovalci na podlagi rezultatov raziskav ugotovili, da ni objektivnih dokazov, da so tovrstne operacije uspešne – v resnici je bilo več dokazov, da so škodljive – so univerzitetne klinike prenehale ponujate operacije spremembe spola. Ti posegi so se preselili na področje zasebnega zdravstva. Brez kakršnegakoli nadzora ali odgovornosti za rezultate je njihova praksa rasla, za seboj pa so puščali osebnostno razdejanje: obžalovanje, sram, samomore.

Ameriško združenje pediatrov je zato pred nekaj leti zapisalo, da Ideologija spola škoduje otrokom. Vzgojitelje in zakonodajalce pozivajo, naj zavrnejo vse politične smernice, ki otroke navajajo k temu, da bi kemično in kirurško spreminjanje spola sprejeli kot normalno.

V izjavi tudi poudarjajo, da se nihče ne rodi z družbenim spolom, ampak z biološkim in zatrjujejo, da puberteta ni bolezen, hormoni, ki puberteto zavirajo, pa so lahko nevarni. Lahko celo zavrejo plodnost sicer biološko zdravega otroka. Treba pa je vedeti, da velika večina otrok, ki so bili v času odraščanja zmedeni glede svojega spola, po puberteti sprejme svoj biološki spol. Prepričani so namreč, da je spodbujanje otrok k spremembi spola, pravzaprav zloraba.

Otroci, ki jemljejo zaviralce pubertete, da bi se izdajali za nasprotni spol, bodo namreč v pozni adolescenci potrebovali hormone nasprotnega spola, ki pa so povezani z nevarnim tveganjem za zdravje, kamor sodijo visok krvni tlak, strdki, kap in rak. To pa še ni vse: med odraslimi, ki jemljejo hormone nasprotnega spola in se podvržejo kirurškemu posegu, je odstotek samomora dvajsetkrat večji. Z omenjenim posegom namreč poskušajo rešiti težave, ki pa so veliko globlje in bi jih lahko rešili na drugačen način.

Kaj torej prinaša uzakonitev spremembe spola za družbo?

Sprejetje takšne zakonodaje po besedah dr. Perka pomeni zaton Zahodne družbe, tako kot je dekadentno propadel tudi Rim in druge podobne civilizacije. Zato je prepričan, da bo moralo priti do velikega presuka, sicer se nam ne piše nič dobrega.

Vendar pa dr. Perko tudi dodaja, da večina ljudi ne razmišlja tako. Izpostavil je velikega filozofa dr. Jordana Petersona in njegovo knjigo 12 pravil življenja, v kateri se je uprl Teoriji spola.

Zdrav razum bo vendarle slej ko prej prevladal, vendar pa bo za seboj pustil številne žrtve. Eden od načinov, da se takšnim škodljivim teorijam in zakonom upremo, je gotovo ta, da govorimo o posledicah. Pa tudi, da v družinah utrjujemo lik očeta in matere, čeprav bi nas razni feministični in gejevski lobiji radi prepričali, da smo enaki in da je vseeno, kdo otroka vzgaja. Pomembna je le neka kvazi ljubezen. Pa ni tako.

Spet bom navedla dr. Perka, ki pravi, da po otrokovem prvem letu postane očetova vloga dejavnejša, pozneje pa celo nepogrešljiva – takrat se oblikuje otrokov čut za prav in narobe, za dobro in slabo, t. i. moralni čut; otrok, ki nima očeta, ki bi ga popeljal v svet resničnosti in odgovornosti, ima tu velik razvojni primanjkljaj.

Težišče vzgoje se torej z leti prenese z matere na očeta. Seveda otroke vzgajata oba, torej mati in oče, vendar v drugačnih vlogah. Oče mu postavlja meje, mati pa pri tem sodeluje in ima t. i. pokrivajočo vlogo – očeta diskretno opozarja, kadar je npr. pregrob, kadar so njegove zahteve nerazumne ipd.; vendar tega ne sme nikoli početi pred otrokom. Korekten mož in oče bo njene pripombe upošteval in bo naslednjič morda omilil svoje zahteve in ravnanje.

Vendar pa danes pogosto žal ni tako. Očetje so večkrat iz vzgoje »izrinjeni«; ker se nočejo prepirati s posesivnimi ženami, se umaknejo v svoj svet. Zato je v mnogih družinah pravi kaos, v katerem ni nihče zadovoljen – žena ni zadovoljna z možem, ki se umika, in je zato ona »za vse sama«, mož ni zadovoljen z ženo, ker je ni sposoben »obvladati« in mu neprestano »teži«; otroci pa so žrtev takega nespodbudnega družinskega vzdušja, pravi dr. Perko. Zato je po njegovih besedah osnovna naloga očeta, da otroke odpelje izpod okrilja zaščitniških mater in jih pošlje v svet kot samostojne ljudi. To lahko napravijo samo pokončni moški, ki jim žene zaupajo in ki razumejo, za kakšen proces gre in kaj je za otroke (predvsem sinove) najbolje. Očetje, kje ste, se danes mnogi sprašujejo. Dr. Andrej Perko pa dodaja: Zakaj dopuščate ženam, da uničujejo vaše sinove?.

Slovenija, Svet, Komentarji, Politika, Evropska Unija, Naš pogled
Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...