Zdravo domoljubje se začne v družini
Slovenija Nataša Ličen
Tako kot sleherni človek, ima tudi narod svoje prelomnice. Pozitivna tisočletna prelomnica, ki daje velike nove možnosti, je bila v našem slovenskem narodu samostojna država. Še vedno prebolevamo težko mladostništvo, z vsem kujanjem, zamerami in uporniškimi poizkusi vred. Naš narod je v razvoju, trenutno še v težki puberteti, ki ima pred seboj velik izziv staranja prebivalstva.
Dan po Dnevu državnosti smo se o izzivih starajoče družbe in o graditvi zdravega domoljubja pogovarjali z antropologom, dr. Jožetom Ramovšem.
Samostojni smo 25 let, ukoreninjeni pa smo že tisočletja
Dr. Ramovš: »Pred četrt stoletja, v devetdesetih, sem bil v srednjih letih, na višku svojih moči, in sem podobno kot pokojni Trstenjak, spremljal dogajanje ob osamosvajanju, marsikdaj sva se pogovarjala o tem in uživala ob preobratu, ki se je kazal. Naša domovina ni nastala pred petindvajsetimi leti, naša domovina, kultura, naš narod je na tem prostoru zakoreninjen tisočletja. Pred petindvajsetimi leti se je zgodila le ena od prelomnic, pomembna in dobra prelomnica, ki nam je odprla številne možnosti.«
Hiter razvoj dolgotrajne oskrbe, ki mu v Sloveniji žal nismo sledili
»V slovenskem narodu sta bili največji negativni prelomnici svetovni vojni, ki sta ustvarili velike rane, za katerimi še vedno ostajajo globoke brazgotine. Politično vrtičkarstvo, ki smo mu priče, med ljudmi in strankami, postavljanje plotov namesto iskanja rešitev, nikomur ne koristi. Saj imamo ljudje te države večino pomembnih stvari skupnih. Smo med bolj starajočimi državami Evrope. Vsi si želimo čim bolje urediti kakovostno in zdravo staranje, saj smo odvisni drug od drugega. Ko pa se je treba politično zediniti, pa poslušamo neumnosti na eni in drugi politični strani. Razvoj znanja, metod in načinov dolgotrajne oskrbe ter kakovostnega staranja je šel v svetu in v Evropi naprej vsaj toliko kot informacijska tehnologija. Ko pa poslušamo naše vodje v vladi, pa lahko rečem le »križ Božji«. Govorijo stvari, ki ne pijejo vode. Rešitev je sinergija med neformalno in javno oskrbo. Socialna oskrba je ravno tako pomembna kot zdravstvena.«
Vsako uperjenje proti drugemu je motnja
»Vsi šovinizmi in vsa izključevanja, ko sebe tako poudarjamo, da z drugimi ne moremo sodelovati, so bolezen. Nihče ne more biti vse in nobenem ne more biti nič. Večkulturnost ni sramota. Sramota in motnja pa je, če je večinska ali manjšinska kultura uperjena druga proti drugi. To je dvajseto stoletje morij, izključevanj, to je deset tisoč let patriarhalne zmote. Bolno domoljubje je kot »invazivka«, ki ob ugodnih pogojih uniči vse, in na koncu še sama nima več pogojev za življenje. V razvoj nas vodi le sodelovanje vseh, pri glavnih življenjskih nalogah za razvoj posameznika, skupin, družin, kraja, naroda, kulture in preživetja zemlje v ekološki nevarnosti. Enaindvajseto stoletje ima velike možnosti za zdravo domoljubje, da maligne forme domoljubja ne bodo imele tako dobrih pogojev za invazijo. Šibka točka pa je, da ne znamo zakoreniniti zdravega domoljubja.«
Zdravo domoljubje
»Zdravo domoljubje je zakoreninjenost. Razlika človeka od vseh ostalih živih bitij je ta, da ljudje razvijamo kulturo. Vsaka generacija začne razvoj tam, kjer ga prejšnja konča. Vsaka nova generacija gradi naprej. Antropološko bistvo človeka je zakoreninjenost v dosedanjem razvoju, najprej biološko, psihično in kulturno v družini, ki je zelo pomembna. Tudi tisti, ki niso imeli najboljših staršev, imajo v sebi biološko dediščino. Danes je moda izdelovanja družinskih dreves. To je znak, da domoljubje, da zdrava zakoreninjenost v družinski preteklosti, deluje. In, to je veliko upanje.« Družina pa je vendarle le del naše zakoreninjenosti, je nujna osnova, a smo zakoreninjeni tudi v narodu, v domovini. Z družino se zdravo domoljubje začne.
