s. Emanuela Žerdin
S. Emanuela Žerdin: Rada bi šla po vseh šolah in govorila o svetosti življenja!
Slovenija Marjana Debevec
V tem tednu je društvo Hospíc praznovalo 23. obletnico ustanovitve. Oblikovalo se je iz Skupine za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, ki je nekaj let pred tem zaživela pri Škofijski Karitas Ljubljana. Člani društva nudijo psihosocialno pomoč hudo bolnim, umirajočim, njihovim svojcem in žalujočim. Združenje si obenem prizadeva za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do njegovega naravnega konca. Prva predsednica društva Hospic je bila Metka Klevišar.
Zadnje obdobje življenja in umiranje je v naši družbi pogosto tabu tema, pravi s. Emanuela Žerdin, ki spremlja umirajoče in njihove svojce. »V današnji družbi je detabuizacija zelo težka, ker je vsa družba usmerjena v neko proizvodnjo, v neko aktivnost, v neko drvenje, in šele potem, ko pridejo trenutki pred umiranjem; ko se človek umiri, ko naenkrat odpade vse zunanje, kar je okrog njega, in ostane samo njegova srž in tisto, kar je najpomembnejše v njegovem življenju, takrat se zaveda, kako pomembno je življenje in kako pomembne so vrednote, ne pa materialne stvari.«
Mediji pa nam prav zaradi strahu pred trpljenjem in smrtjo ponujajo lažjo rešitev, ki bi bila uzakonitev evtanazije. Prezrejo pa dejstvo, da je zadnje obdobje življenja del zorenja, ki bi ga bilo škoda prekiniti, pravi s. Emanuela. »Najlažje je sprejeti zakon o evtanaziji in se ne potruditi, da se razvije veliko bolj paliativna oskrba in da se končno od leta 2010 hiša Ljubhospica ali Hospica umesti v zdravstveni sistem; da se razširi mreža društva Hospic; da se poskrbi za tiste ljudi, ki bi želeli umreti doma na dostojanstven in normalen način.«
Država bi po mnenju s. Emanuele Žerdin morala več storiti, da bi svojcem omogočila spremljanje umirajočega na domu, za vrednoto zadnjega obdobja življenja pa bi bilo treba vzgajati že mlade. »Jaz sem že tolikokrat rekla, da bi rada šla po vseh šolah po vsej Sloveniji in govorila o najvažnejših stvareh življenja: o odnosih, o vrednotah. Kajti ob koncu življenja vidimo, da vse drugo odpade in tega ni na žalost v naših sistemih: vzgoja mladih za vrednote, za svetost življenja, za detabuizacijo smrti«, še pravi s. Emanuela Žerdin.
