Povolilna aritmetika

Slovenija | 05.06.2018, 14:00 Tanja Dominko

Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

Da so na vrh postavili Slovensko demokratsko stranko, so napovedovale praktično vse ankete, zato me rezultat ni presenetil, a odstotek vseeno ni tako visok, ob dejstvu, kako intenzivna je bila njihova predvolilna kampanja in kako umirjen večinoma strankin predsednik in kako jasna in spravljiva sporočila je podajal, bi lahko dobili še kak odstotek več. A pozabiti ne gre, da je to stranko v absolutnem znesku volilo 219 tisoč 600 in še nekaj volivk in volivcev, tudi približno deset odstotkov tistih, ki pred štirimi leti niso šli na volišča. Koliko bi jih šele bilo, če ne bi bilo strašenja prek medijev in če jim volivci po drugi strani ne bi zamerili sumljivih transakcij s posojilom in podobne zgodbe, v katere so se prav neposrečeno zapletali v tem občutljivem predvolilnem obdobju. Da je na drugem mestu pristal Marjan Šarec s svojo listo, so ankete prav tako napovedovale, a ne morem se znebiti vtisa, da so Šarca pravzaprav ankete na nek način ustoličile. Pa ne v tokratnem predvolilnem obdobju, ampak zlasti v obdobju pred predsedniškimi volitvami. Odtlej je gospod lahko mirno užival svoj mir in se sprehajal po Kamniku, mediji so vseeno pisali o njem razmeroma prijazne članke, in čeprav so v programu zaman iskali kakšno vsebino, je zadostovalo dejstvo, da se je na sceni pojavil nov obraz. Tudi mnogim volivcem je to zadostovalo, čeprav niti niso natančno vedeli, kdo vse so še ljudje na njegovi listi in kaj pravzaprav prinaša program. Več kot 111 tisoč 400 ljudi je temu mojstru zmuzljive besede in stoične slike, ki mu le ustnica včasih izdaja nervozo, namenilo svoj glas. Ampak če vzamemo to, da imajo Slovenke in Slovenci radi napis novo, se temu rezultatu pač nismo mogli izogniti. Pri stranki Levica napis novo ni več aktualen, stranka je bila v minulem mandatu že v parlamentu, tam pogosto razburila svoje poslanske kolege s svojimi stališči, Violeta Tomič je bruhala ogenj čez katoliško šolstvo, Franc Trček se je norčeval iz vsega, včasih preklinjal, velikokrat zmerjal, predsednik Luka Mesec pa je v mnogih predvolilnih soočenjih nastopil tako, kot mu pritiče zaradi priimka, nosila ga je luna. A prinesla mu je zavidljiv rezultat. Pritegnil je zelo veliko žensk in mladih, najbolj šokantno pa se mi zdi, da ga je volila najbolj izobražena populacija. Drugače si ne morem razlagati kot tako, da je za to stranko volil predvsem javni sektor, ki je bil razočaran nad SMC-jem. Ampak kaj takega je Levica sporočala v času kampanje, da so jo tako množično podprli? Podajala je všečna sporočila, povezana tako s prekarnimi zaposlitvami, zaščito delavstva, pa tudi na dostojne pokojnine niso pozabili in ves čas spretno poudarjali, da je čas za mlade. Trojica Kordiš, Mesec in Vatovec bo tista, ki bo krojila tudi nadaljnje razprave v parlamentu, upamo pa, da ne bo nihče tako nor, da bi jih povabili v vlado. V sistemu, ko je treba ne le govoriti, ampak tudi delati, taka ponudba pač ne zadostuje.

Pripravljena na delo znotraj koalicije je Nova Slovenija. V predvolilnih soočenjih so njeni napovedovali, da bi bili pripravljeni sodelovati z različnimi strankami, če le uspejo uresničiti svoj program. Da ima stranka po novem sedem poslancev v parlamentu, je gotovo napredek od prejšnjih petih, toda do pričakovanih desetih manjkajo še trije. Strankin predsednik, ki se je s to obljubo zavihtel na čelo stranke, je že ponudil odstop, toda kaj več od tega ni pričakovati. Stranka je tokrat kampanjo zastavila bolj resno kot za predsedniške volitve, ko so se zanašali na lastne kadre, a morda je spoznanje tokratnih volitev to, da za krščansko demokracijo v parlamentu preprosto več kot toliko prostora ni. Na tem mestu pa vseeno čestitam predsedniku, da se je trdno postavil na stališče glede splava, čeprav je tvegal izgubo glasov. Zanimivo je, da bodo v parlamentu ostali vsi sedanji poslanke in poslanci, medtem ko se od mlajše generacije ekipi pridružuje le Blaž Pavlin.

Kdo bo del koalicije, je zdaj vprašanje. Pravzaprav to ni vprašanje šele zdaj, ampak že več kot mesec dni. Na vseh predvolilnih soočenjih so sestavljali ta mozaik in strašili, kaj bo, če bo vlado sestavljal Janez Janša, na volilni večer je bilo risanje po tabli s števili poslanskih mest in štetjem nad 45 najbolj pogosta gesta voditeljev, ki so na vse pretege zasliševali vse mogoče sogovornike pred mikrofonom, še celo sinoči v Odmevih sta se morala s tem vprašanjem soočiti nekdanja predsednica LDS Katarina Kresal in nekdanji predsednik SLS Janez Podobnik. Po mnenju voditelja Slavka Bobovnika, ki se mu je mimogrede ob pohvali SDS-ove kampanje s strani obeh skoraj zaletelo, bi z lahkoto lahko narisala na list papirja bodoče člene koalicije. Včasih se človek vpraša, kdo je tu nor? Še dobro, da sta imela oba dovolj trezno presojo in sta dejala, da to pa res ni njuna naloga. Bodoči členi koalicije morajo imeti predvsem mir pred javnostjo, da se lahko pogovorijo in uskladijo. Vse mogoče strašenje ne služi ničemur, še najmanj pa naši državi. Bolj ko bodo zganjali paniko, dalj časa bomo imeli brezvladje. Gospodarstveniki na novo vlado že težko čakajo in politiki bi lahko slišali predvsem ta poziv, ne pa novinarskih pogruntavščin. Še celo nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič je na spornost tovrstnih razprav opozoril včeraj v pogovoru za Radio Ognjišče. Da je sestavljanje koalicije naporna stvar in da lahko skupaj stopijo tudi nasprotniki v predvolilnem času, dokazujeta tako Italija kot Nemčija. In da so vlade lahko pisane, dokazujejo številni drugi primeri. Da pa je pred Janšo naporno obdobje pogovorov in usklajevanja, pa je jasno vsakomur, in pri tem niti ni pomembno, kdo bo prvi trkal, ampak, kdo se bo najdlje in najbolje pogovarjal. Res pa je tudi nekaj, da so novinarji bili in bodo posebna človeška vrsta, ki ne razume marsičesa, še zlasti pa ne zaprtih vrat, česar bi se lahko zavedali tudi v SDS. Za dobro sodelovanje je še kako pomembno, da se politiki ne zapirajo pred kamerami in mikrofoni. Na volilno nedeljo brez posebne akreditacije na volilni štab SDS nisi mogel, o tej zahtevi so predhodno molčali, res pa je, da ker doslej posebnih dovoljenj za obisk štaba ni bilo, se nam o tej možnosti niti sanjalo ni. Tako je na večer volilne nedelje pred vrati štaba ostal tudi novinar Radia Ognjišče, ki s kakšnimi grožnjami, o katerih so govorili v stranki, prav gotovo ni povezan. Res je, varnostnik je opravil svoje delo, toda naš sodelavec ga na žalost ni mogel. Še dobro, da tisti, ki ste spremljali naš program, kljub temu niste bili prikrajšani za posnetek nagovora. Smo se pač morali znajti drugače. Toliko za medklic, seveda pa si ne glede na vse tudi mi želimo, da bo vlada čim prej sestavljena in da bo za ministre izbrala najboljše, kar ima, da bomo lahko pripravljeni vstopili tudi v morebitno novo krizno obdobje, o katerem govori gospodarstvo. Če smo v obdobju debelih krav, moramo na suhe vedno računati, saj poznate ta rek.