Bosonoštvo Gašperja Stojca
Slovenija Nataša Ličen
Si predstavljate, kako je hoditi bos po ulici mesta, po gorskih stezah, po snegu, v dežju ali v pripeki po razgretem asfaltu? Dve leti je tla pod bosimi nogami preizkušal Gašper Stojc, in za vztrajanje ter dobro opravljen izziv prejel prestižno nagrado, zlato priznanje MEPI.
»Podeljujejo ga vsaki dve leti. Priznanje šteje, ker dokazuje samoiniciativnost, le eden od sedmih, ki se vključijo v program, dokonča MEPI stopnjo, mnogi nehajo zaradi premalo motivacije«, pravi Gašper.
»Bosonoštvo« mi predstavlja velik izziv. Izziv pa spodbuja rast. Dve leti sem trdo delal, se preizkušal in utrjeval. Nenazadnje je to, ker sem si izbral stvar, ki me veseli, tudi zabava. Vztrajal sem, nisem odnehal, tako sem se tudi naučil, da na takšen način lahko dosežem marsikaj. Že od osmega leta naprej preko skavtov osebnostno rastem. Če želimo biti srečni, moramo pomagati drugim. Biti moramo koristni. Saj sami, brez odnosov, v tem svetu bolj malo pomenimo. Veliko ljudi mi je za vzor in v navdih. To so ljudje, ki živijo z iskrico v očeh, z zanimanjem in otroško igrivostjo. Tega bi se rad naučil. Saj, kdor se ne spreminja na bolje, je kot bi bil mrtev.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ima v svoj program vključen tudi MEPI, mednarodno priznanje za mlade, mednarodni program socialnega razvoja, ki spodbuja k večji odgovornosti za lasten osebnostni in poklicni razvoj. Skavti so tako postali prva članska organizacija pri nas, ki je v svoje programe vključila tudi MEPI kot eno od možnosti osebnostnega napredovanja. O tem si lahko več preberete v spletni novici: http://radio.ognjisce.si:8080/sl/192/utrip/24659/
Gašper: »Pri skavtih imam možnost biti med mlajšimi, jih spodbujati in nagovarjati za odgovorne izbire v življenju. Razvijamo se od rojstva naprej, če si nekje obstal, je neka senca od tebe, več pa ne. Ne smemo delati namesto drugih, moramo se pa zanimati za ustvarjalnost drug drugega.«
»V gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah delujem že deset let, posebej v predstavah za otroke. Vse življenje sem pri skavtih animiral otroke, v gledališču sem se samo prestavil na oder in tam nadaljeval. Rad imam otroke, ki hodijo v gledališče, rišejo mi risbice. Delamo vragolije, žalostne in vesele reči, to je zelo lepa stvar. Kot igralec sem močno zrasel, velik moj problem je bil moj ego. Ne želim biti nastopač. In, ko sem začel delovati tudi na področju režije, sem se ob tem veliko naučil o sebi, o drugih, o vodenju skupine. Spoznal, kako pomemben je prav vsak v svoji vlogi. Užitek je ustvarjati izraze na odru in občinstvu pod odrem je to v užitek in veselje gledati. Zaigrana čustva na odru niso zlagana, so resnična. Igralec jih ustvari, ponudi, gledalec pa se odloči, če jih sprejme in vzame zares.«
Kako delati s srcem?
»Pride trenutek, ko ne vemo, kako in kam naprej. Dostikrat prehitro obupamo. Ko pridemo do točke, ko ne gre naprej, moramo najti pot, da premagamo to oviro. Če so ovire, to še ne pomeni, da v tistem nismo dobri. Treba je iskati priložnosti, preizkušati. Samo tako pridemo do uspeha, do veselja do dela.«
Stopala so medij
»Stopala vplivajo na vse telo, mislim sem, da bom z bosonoštvom okrepil samo stopala, pa sem okrepil stegna, vezi, kožo na podplatih, celotne noge, tudi hrbtenico. Ko stopam po klancu navzdol, je treba biti še posebej previden, kontrolirati moram, kam stopim. »Med bosonoštvom je svet kar naenkrat postal večji. Tla niso bila več samo tla, bile so ploščice, bila je trava, zjutraj vlažna, opoldne vroča, v trgovini sem opazil, kdaj tla niso pomedena in podobno. Biti bos pomeni veliko bolj zanimiva pot. Ko sem bos, je treba pot pozorno spremljati, biti moram previden, kam stopim in pot tako mineva zelo hitro. Skozi bosonoštvo sem se naučil, da je redko kaj samo dobro ali slabo. Mraz je lahko tudi prijeten, v poletni vročini recimo. Čeprav smo naučeni, da se je treba mraza izogibati. Tako nas pa lahko prav mraz nauči, da smo živi. Izkušnje so pomembne. Skozi stopala marsikaj zaznam in občutim, res so medij. Je nor občutek in ga priporočam.«
