Dr. Onja Grad: Pogovor rešuje, v besedi pomoč je MOČ

Slovenija | 20.05.2018, 07:01 Nataša Ličen

Vedenje ljudi, kot da smo nesmrtni, je le zaščita, je v oddaji Naš gost dejala prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije, družinska psihoterapevtka, supervizorka, ki je bila zaposlena na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Štirideset let je zavzeto delala z ljudmi in zanje.

Znotraj omenjene klinike je vodila službo za preprečevanje samomora, kjer je zaživel tudi krizni telefon Klic v duševni stiski. Delala je v Ambulanti za žalujoče po nenadnih smrtih, vodila raziskovalne projekte in je avtorica strokovnih člankov ter knjig. Strokovno vodi neprofitno svetovalnico Center za psihološko svetovanje Posvet, v katerem še vedno aktivno deluje. Več kot dvajset let je predavala na Medicinski fakulteti, pozneje tudi na Filozofski fakulteti, kjer je prva ženska redna profesorica za klinično psihologijo na oddelku za psihologijo.

Dr. Onja Tekavčič Grad: »Na to me je opozorila mlajša sodelavka, ki je rekla, toliko je žensk v psihologiji, pa do zdaj med rednimi profesorji ni bilo klinične psihologinje. Bili so samo moški, čeprav prevladujejo ženske. Usklajevanje kliničnega dela z raziskovalnim in akademskim je težko in veliko žensk že prej obupa. Ženske so seveda enako sposobne kot moški, le da imajo očitno več obremenitev.« 

Dr. Onja Tekavčič Grad se ukvarja tudi z družinsko terapijo, kjer je zelo dobro, če sta pri terapiji v paru moški in ženska. »V življenju potrebujemo komplementarnost, da imamo primerjavo različnih mnenj in tudi po spolu drugačen pogled.«

Stiske v življenju pridejo, ne moremo se jim izogniti, lahko pa se učimo soočanja z njimi, premoščanja, da iz njih vstanemo trdnejši, močnejši. Delo, ki ga opravljamo, vpliva na naše življenje: »Ne bom rekla, da mi je vedno uspelo obdržati nasmeh življenja. V naši stroki smo prav tako »supervizirani«, vedno imamo možnost pogovora s kolegi, s strokovnjaki, to je nujnost, brez tega bi se verjetno od hudega in žalosti, s katerim se srečujmo pri delu, kar razpočili. Človek preceja čustva, gotovo. Lažje spim zdaj, ko sem v pokoju, to opažam, čeprav še vedno delam, a so obremenitve lažje.«

Stigmatiziranja je veliko, smrt, žalost, depresija so bile včasih teme, ki se jih javno skoraj ni omenjalo. Danes je drugače. O tem se pogovarjamo, maturanti so o tej temi celo pisali esej. Ljudje so pripravljeni spregovoriti o svojih izkušnjah. »Spominjam se začetkov, v praksi sem imela nekaj zelo težkih primerov, takrat smo začeli z organizacijo prvih skupin za žalujoče, prve individualne pogovore, ustanovili prvi klub za žalujoče v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in takrat sem si zelo želela, da bi ljudje s tovrstnimi izkušnjami, ki so bili na pomembnih položajih, pametni in z močjo ter vplivom na družbo, o tem spregovorili. Zelo sem vesela, da se je to zgodilo po treh desetletjih, ko je zelo znana oseba v javnosti povedala, da je svoj čas potrebovala pomoč in ji je le-ta tudi pomagala. To se mi zdi zelo velik uspeh, za družbo sploh.« To je zelena luč za vse ljudi, ki se bodo morda kdaj znašli v podobni stiski in bodo takrat lažje poiskali pomoč.

Kaj nas najbolj »ukrči«, da vidimo v določenih obdobjih življenja le sence? »To je kompleksno vprašanje. Današnji čas je, bolj kot je bil včasih, naklonjen zdravim, izobraženim, mlajšim, močnim, pripravljenim na boj, in ti seveda postavljajo norme. Ni prostora za nebogljene, nemočne, prestrašene, tesnobne, nespečne, ki ne vedo, kam bi s seboj. Za te prostora ni. Socialna omrežja, vse informacije, ki jih dobivamo, zahtevajo popolnost, te pa ni in potem, kot kača noge, skrivamo kar družbi ni všeč, in se kažemo v lepši luči.«

V vsakem življenju so trenutki vzponov in padcev. Ko je hudo moramo računati na socialno mrežo. "Tu pa so razlike, v ožjem okolju je bistveno ali živimo v trdni, homogeni družini, v kateri v času krize stopijo skupaj, ali pa živimo v nefunkcionalni družini, ko je treba poiskati druge oblike pomoči. V širši okolici pa so razlike v kulturnem prostoru." Kako močno je torej grajena socialna mreža, del katere smo? Od tega je marsikaj odvisno. "Vsak mora najti nekaj zase, kar ga potegne iz črne luknje."

»Leta 1980 v širšem prostoru ni bilo kriznega telefona. Imela sem srečo, da sem pred tem v Los Angelesu spoznala cvet svetovnih suicidologov, kjer sem se naučila osnov dela preko telefona. Logična posledica je bila pobuda po ustanovitvi telefona tudi pri nas. Klic v duševni stiski zagotavlja visok nivo svetovanja. Je zelo preverjena služba, ki zelo dobro deluje in rešuje življenja. Deluje le ponoči, ko so tudi stiske večje.« Inovativno področje je tudi Center za psihološko svetovanje Posvet. »Z njim smo začeli leta 2006. V letih delovanja smo odprli že dvanajst svetovalnic po vsej Sloveniji. Sodelavci so visoko usposobljeni strokovnjaki, to ni psihoterapija, je podpora in svetovanje v vseh mogočih stiskah. Družbene zahteve postajajo velike in s tem je tudi težav več. Izrek pravi: »Samomor je dokončna rešitev trenutnih težav«, ko smo v stiski, smo kot v nekem tunelu, ne vidimo ne na desno, ne na levo. V resnici pa je več možnih poti. Osebnostna rast je zorenje, ko vidimo, da življenje ni samo lepo in sončno, da v njem tudi pademo, lahko v zelo globoke globeli, ampak večina ljudi se pobere, izpleza ven iz najhujših temin in gre naprej. Stiske so po spolih enakomerno porazdeljene, to nam je verjetno vsem jasno, kažejo se pa različno. Ženske smo »strenirane«, znamo bolj pograbiti pomoč. Moški pa pogosto mislijo, da je to znak nemoči. Toda v besedi pomoč je MOČ."