Ehrlich velika osebnost treznih in odločnih korakov
Slovenija | 26.05.2018, 14:25 Marjana Debevec
Teološka fakulteta in Društvo združeni ob Lipi sprave sta dopoldne pripravili spominsko slovesnost ob obletnici umora Lamberta Eherlicha. Udeleženci so se zbrali na kraju zločina na Streliški ulici 12 pod ljubljanskim gradom in od tam odšli na dvorišče Teološke fakultete. O nekdanjem profesorju in vizijonarju višarske Slovenije je spregovoril akademik dr. Janez Juhant.
Priložnostni program so sklenili s pesmijo in molitvijo za etnologa, teologa, voditelja mladine, socialnega delavca in duhovnika, ki je bil ubit 26. maja 1942, ko se je vračal od jutranje maše. Vósovci pod vodstvom narodnega heroja Franca Stadlerja - Pepija so skupaj z njim ustrelili še ministranta - študenta Viktorja Rojca. Lamber Ehrlich je moral umreti zaradi protikomunističnih nastopov in prizadevanj za ustanovitev slovenske vlade po kapitulaciji Jugoslavije. Na smrt ga je obsodila partija, ki je poskrbela tudi za izvršitev obsodbe. Danes ga prištevamo med slovenske pričevalce za vero.
Objavljamo nagovor prof. dr. Janeza Juhanta
Lambert Ehrlich in današnja Slovenija
Letos obhajamo 140 letnici rojstva prof. dr. Lamberta Ehrlicha, moža, ki so ga na današnji dan leta 1942 VOSovski likvidatorji umorili pred Študentskim domom na bližnji Streliški ulici. Kolega Granda je zapisal, da se je kot desetleten otrok prvič srečal z Ehrlichom, ko je prebiral Slovenčev koledar iz leta 1943. »Ker smo takrat živeli v 'na jurišnih časih' , ko človeško življenje ni bilo veliko vredno, me pripoved o usmrtitvi, otroci smo bili zasuti z literaturo o partizanskih bojih, ni toliko pretresla kot njen način. Ubiti neoboroženega, starega človeka zgolj in še duhovnika po vrhu zato, ker misli po svoje, ne, to mi ni bilo ne takrat ne danes razumljivo.« (Ehrlich, simpozij v Rimu 321).
Ob tem tudi moj spomin sega nazaj v otroška leta. Komaj sem znal brati, sem doma na podstrešju odkril knjigo Kri mučencev in pretresen listal po krutih slikah in opisih komunističnega terorja, ki so ga med duhovniki in drugimi katoličani in demokrati izvajali vosovci. Med njimi je bila tudi podoba profesorja Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica, ležečih v krvi na cesti pred Akademskim domom. Na isti dan je bil v Vzajemni smrtno ranjen tudi vodilni delavec zavarovalnice Ivo Peršuh, sicer organizator katoliških prosvetnih društev, ki je umrl naslednji dan v ljubljanski bolnici. Janko Maček pravi: Ob teh umorih »so se vznemirili celo tisti, ki so jih sicer odobravali, kajti bilo jih je strah pred posledicami, ki bi lahko sledile; vznemirjenosti niso mogli skriti niti tisti, ki bi radi pokazali, da se jih vse to ne tiče« in nadaljuje: »Slovenski dom je še isti dan objavil kratko sporočilo, da 'je zjutraj ob osmih nenadoma umrl profesor bogoslovne fakultete dr. Lambert Ehrlich, znani delavec v akademskih organizacijah in podpornik revnih akademikov'«.
Kaj je Ehrlich pomenil za slovenski narod, danes večina težko razume, saj ga je komunistična oblast po drugi svetovni vojni vrgla v neznano brezno skupaj z drugimi katoliškimi in narodno zavednimi ljudmi. Pred leti sem poiskal profesorja Zdenka Roterja, da bi ga povprašal, kje so trupla po vojni prekopanih. Njegov edini odgovor je bil, da Mitja Ribičič, ki je bil takrat še živ, to ve, sam pa je zanikal, da bi to vedel, kar se zdi glede na njegovo udbovsko vlogo dokaj neprepričljivo, zato ga na tem mestu ponovno pozivam, da nam v prid odkrivanja zgodovinske resnice to razkrije in potrdi svoje človeško dostojanstvo ter nam tako pomaga snemati maske polpreteklosti.
Naše društvo je prejšnji mesec naslovilo na slovenske politike in odgovorne ter ostalo javnost poziv, da odgovorni povedo, kje so pokopane že uradno rehabilitirane ter vse žrtve medvojnih in povojnih izvensodnih pobojev sploh. Zaenkrat še nismo dobili nobenega odziva na to.
Kdo je bil Lambert Ehrlich, kdo so bili akademiki, stražarji, ki so večina podobno kot Ehrlich plačali največjo ceno med vojno ali po njej, nekateri kot Žebot pa preživeli v izgnanstvu, poleg njega še posebej Pavle Verbič, Slavko in Janez Ložar, Matej Poštuvan in Franc ali Ferko Casar. Pokojni Tine Velikonja je v pismu Casarjevemu nečaku duhovniku Puhanu zapisal: »Zgodba o Casarju je tudi zgodba o prof. Lambertu Ehrlichu. O enem samem ne moreš pisati, njuni poti sta se neprestano prepletali. Leta 1930 je dr. Ehrlich ustanovil Vincencijevo konferenco za pomoč študentom. Spomladi 1931 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman uradno imenoval za študentskega duhovnika.« Velikonja dodaja: »Ko se je v družbi še nekaterih stražarjev prvič pojavil v našem stanovanju, sem potem, ko so fantje odšli, izvedel, da bo postal resni in visoki fant z bujnimi lasmi, Franc Casar, prej ali slej predsednik slovenske vlade.« Žal je s številnimi zaključil svoje narodno-obrambno delovanje na Turjaku.
Ehrlich je torej vodilni slovenski narodni in politični delavec. Ne le njegova vloga na pariški mirovni konferenci; tudi njegov vpliv v času okupacije je velik. Bil je slovenski narodnjak, globok in odločen kristjan ter vpliven družbeni delavec. Leta 1938 je ob aneksiji Avstrije k nemškemu rajhu slovenska škofa vzpodbudil za molitev po vsej Sloveniji za Avstrijo, ki jo zasedajo nacisti, kar so ti razumljivo sprejeli z negodovanjem, kot je potrdil tudi jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu Vladimir Vauhnik. Lahko si predstavljamo, da bi Ehrlich, če bi jim prišel v roke, doživel svojo tragično usodo že takoj na začetku vojne. Razumljivo, da je kristjan in narodni demokrat Ehrlich že vseskozi ob širjenju komunizma in vpletanju komunistov v katoliške in sokolske vrste pred vojno ter ob kolaboraciji komunistov in nacistov pred in med njo odločno deloval proti totalitarnemu duhu obeh ideologij. Mlade katoliške ljudi je utrjeval v slovenstvu in katolištvu ter celo v nemogočih razmerah modro narekoval združitev narodnih sil za utrditev Slovenije v Evropskem prostoru, kar smo končno dosegli z EU.
Ehrlichova spomenica italijanskim oblastem 1. aprila 1942, je tudi splošna obtožba Italijanov in pritožba zoper neustrezno ravnanje v okupirani Ljubljanski pokrajini oziroma protest zoper zatiranje slovenskega naroda. Spomenica je prav tako odločen poseg v komunistično vosovsko prakso teroriziranja slovenskega naroda. Obsega predlog, da bi Slovenci v sodelovanju z italijanskimi oblastmi oblikovali samostojno varnostno službo za zaščito pred komunističnim nasiljem. Od Italijanov zahteva, naj se nedolžne internirane in aretirane Slovence izpusti ter se časopisom dovoli večja svoboda. Predlaga, naj Slovenci dobijo dejansko upravno oblast in nakaže, kako to praktično izpeljati. Spomenica je nadaljevanje reševanja narodnostnega vprašanja v okupacijskih razmerah ob ogroženosti naroda od nacizma, fašizma in komunizma. Ko so jo prinesli italijanskemu poveljstvu pod generalom Mariom Robottijem, je dežurni polkovnik prinašalcem dejal, da bi bilo treba avtorja in njih, ki so jo prinesli, takoj postreliti.
Znova smo Slovenci in katoličani poklicani k trezni presoji in odločenosti, ki sta bili Ehrlichovi odliki. Ne moremo napovedati dogodkov. V Ehrlichovem duhu pa se lahko po krščanskih in narodno-strateških načelih odločamo tako, da bomo zavrnili lažne in kratkoročne družbenopolitične kompromise in tudi sodelovanje z ljudmi, ki narod vodijo v propad. Nasilni eksperimenti iz polpreteklosti so nam v spomin in opomin, da zavrnemo volkove v ovčjih oblačilih. Časi so bili vedno zahtevni in so terjali trezne in odločne korake, ki so jih zmogle le velike osebnosti, kakršen je bil tudi pokojni profesor dr. Lambert Ehrlich. Hvaležni za njegov dar prosimo za Božji blagoslov, ki naj spremlja njegovo ljubljeno Slovenijo posebno zdaj v zahtevnem volilnem času. Ehrlichovo in prizadevanje drugih vernih je sicer namenjeno urejevanju zemeljskih okvirov s pogledom na večnost. Kot kristjani zato delujemo za resnico in pravičnost, ki sta edini zanesljivi podlagi za Božje kraljestvo. Na zemlji sta sicer nepopolno uresničljivi z muko in znojem, a naše delovanje ne ostaja pri tem, saj nas hrani kot Ehrlicha upanje na neminljiv venec v nebesih. Zato nam je tako dragocen spomin na njegovo in na žrtve vseh, ki so vzdržali v tej zvestobi tudi za ceno lastne krvi. Ta pogum zmore le vera v neskončne razsežnosti človeškega bitja.
