V nedeljo prinesimo vsak svojo lipovo vejico in skupaj bomo nezlomljivi
Komentarji Rok Mihevc
Legenda pravi, da je karantanski kralj Samo na smrtni postelji k sebi poklical tri sinove, ki so bili takrat pri njem. Vsakemu od njih je velel prinesti po eno lipovo vejo. Vsako posebej je nato zlomil s svojimi rokami. Potem jim je vnovič velel naj prinesejo po eno lipovo vejo. Tokrat je poizkusil zlomiti vse tri skupaj, a mu ni uspelo. »Vidite,« je rekel, »če boste držali skupaj ter se združeni borili proti sovražnikom, vas ne bo zlomil noben sovrag.«
Legenda je navdih, ki pa ostane zgolj zgodbica, če ne določimo sovražnika. V mislih imam tako kot Samo, sovražnika našega ljudstva. Če bi sodil po temeljnem sporočilu vsakokratnih volitev, bi lahko sklepal, da je najhujši sovražnik naroda predsednik neke stranke. Opazovalec iz tujine bi utegnil tudi razbrati, da je sovražnik slovenskega naroda tudi skupina ljudi, ki jih največkrat srečujemo z nalepkami izdajalci in kolaboranti. Sovraštvo, ki ga proti njim ohranjajo z verbalnimi izpadi daje občutek, da je to še danes dejavna skupina ljudi, ki ogroža samo bistvo našega naroda in ne ljudje, ki so mrtvi že vsaj šest desetletij in ki jim do danes ni bilo dovoljeno povedati temeljne resnice, da so namreč do nacizma in fašizma gojili enako sovraštvo, kot tisti njihovi bratje, ki še danes mislijo, da rdeči znak na njihovi kapi opravičuje krivdo njihovih rdečih rok.
Ta zapis ni namenjen dodatnemu poglabljanju prepada med nami, ki je tudi brez tega mnogo preveč globok. Želim le opozoriti, da so imena sovražnikov, s katerimi nam dnevno polnijo ušesa namerno ali nenamerno zavedeni, tisti ki se bojijo za svoj obstoj in tisti, ki so za svojo raboto dobro plačani, načrtno izbrana zato, da odvrnejo pozornost od pravega sovražnika. Kdo pa je to?
Prepoznati sovražnika neke skupnosti je sila preprosto. Vedno je to plenilec, pa naj gre za divjaka v avtomobilu, ki si lasti vse pasove ceste, za komolčarja v službi, za soseda, ki mirno in redno parkira na sosedovem in ga namesto vprašanja po dovoljenju zviška ignorira, ali pa za politika, ki ne razume, da je to služba za dobro ljudi, ne pa služba zase, za stranko ali za interesno združenje.
Plenilec vedno jemlje na silo, seveda politika zahteva prefinjen način, ki ga odlično opiše šala iz preteklega sistema, ko naj bi bilo vse naše: »Kar je moje je naše, kar je naše je moje, kar je moje, pa tebe nič ne briga.« Plenilec je tudi glasen, v prvih vrstah in ga prepoznate po tem, da se rad razkazuje. Plenilec si upa in je v sebi zelo ponosen na ta izreden pogum, ki ga premore, ter sam sebi laže, da si drugi pač ne upajo. Namreč, to da se nekdo vrine v vrsto, da po desni prehiteva kolono vozil, ni pogum. To si upajo vsi, toda vsi drugi premorejo solidarnost, plenilec pa ne.
Najhuje je, da so plenilci zelo sposobni zgolj na svojem področju in to je, kako prelisičiti plen, da se ujame v past, sicer so za družbo popolnoma neuporabni, saj nimajo razvitih lastnosti, ki so lepilo vsake skupnosti, ki so pravzaprav temeljni gradniki skupnosti. To so solidarnost, sočutje, spoštovanje.
To je nekaj kriterijev ki vam morda pridejo prav, ko boste izbirali v nedeljo kdo vas bo zastopal v parlamentu. Pri tem ne pozabite, da svojega protesta ne morete izraziti tako, da na volitve ne boste šli. Tega se plenilci najbolj veselijo, saj jim s tem dajete še večjo moč.
Morda se politiki ne bodo že jutri navzeli tistih pravih vrednot, ki jih skupnost potrebuje, toda če bomo od njih to vztrajno zahtevali, se bodo sčasoma spremenili. Jaz v to verjamem in tudi vas pozivam, da v dobro in lepo, v pravičnost in skupnost, v ponosno Slovenijo in v prijateljstvo s sosedi ne izgubite upanja. Prinesimo v nedeljo kot bratje vsak svojo lipovo vejico in skupaj bomo nezlomljivi pred vsakim sovražnikom.
