Referendumski "za" razvoj Slovenije

Komentarji 10. 11. 2026, 17:08 | Robert Hlede

6. decembra bomo imeli še drugi referendumski dan letos. Če odmislim posvetovalne referendume, ki so se napovedovali ob referendumu o interventnem zakonu za razvoj Slovenije (v nadaljevanju: interventni zakon) in jih na srečo ne bo, se bomo tokrat opredeljevali le do enega referendumskega vprašanja.

Profil predlagateljev referenduma

Pred vsebinskim pregledom, o čem konkretno se bo na tem referendumu odločalo, naj podam najprej krajši opis profila predlagateljev referenduma, to je sindikatov. Med slovenskimi sindikati obstajajo tudi izjeme, a večinoma so sindikati v ideološkem in siceršnjem smislu podaljšana roka slovenske levice oziroma aktivistična interesna skupina v službi leve politične opcije. So kot nekakšen dežurni policaj, ki bdi nad vsemi dogajanji v družbi. Poleg tega so sindikati interesna skupina, ki živi od avtomatiziranih ali prisilnih članarin. Avtomatični odtegljaj članarine je zanje kot kisik: brez njega bi morali svoje članstvo prepričati z argumenti, uspehi in dejansko koristjo.

Nasprotovanje interventnemu zakonu s strani sindikatov je v resnici skrb za lastne interese in levih elit, ne pa, kot zavajajoče trdijo, skrb za interese delavcev in navadnih ljudi. Namesto, da bi se slovenski sindikati ukvarjali predvsem s pravicami in z boljšim gmotnim položajem delavcev oziroma zaposlenih, populistično in vedno znova nasprotujejo vsakršnim spremembam v družbi. Njihovo nasprotovanje spremembam je najbolj očitno, ko je na oblasti desna politična opcija. To se ne kaže le v načinu delovanja sindikatov - da se vtikajo v skoraj vsa področja in politična dogajanja (nazadnje se je to pokazalo, tako pri zakonodajnem referendumu o noveli Zakona o parlamentarni preiskavi, kot pri posvetovalnem referendumu o ukinitvi obveznega plačevanja RTV prispevka), ampak tudi v raznoraznih manipulacijah, ki jih sindikati načrtno izvajajo in smo jim priča tudi pri interventnem zakonu.

Ob dejstvu, da so sindikati tesno povezani s slovensko levico in njenim delovanjem, je skoraj nujno in vsaj na kratko spregovoriti tudi o postulatih, na katerih slednja deluje. Tako kot je to značilno za evropsko levico, je tudi za slovensko levico značilno, da se ima za več vredno, z dodatkom, da je slovenska levica tudi zavistna, predvsem pa sovražno nastrojena do podjetnikov in zasebnega sektorja nasploh. Poleg tega so v slovenski levici mojstri v zavajanju, v izmišljanju populističnih parol ter v spreobračanju dejstev in besed. Tipičen primer populističnih parol je njeno govorjenje, češ da je interventni zakon, "zakon za bogate" oziroma zakon, ki bi prinesel "razkroj Slovenije". Ne gre le za to, da slovenska levica dejstva in besede spreobrača kot ji trenutno koristi (enkrat tako, drugič drugače), ampak tudi za to, da jih zlorablja za svoje cilje in interese.

Ena od besed ali besednih zvez, ki jo slovenska levica najpogosteje zlorablja, je "socialna država". Socialna država zanjo pomeni, da se ljudem in gospodarstvu odvzema denar, da z njim država prosto razpolaga in ga neomejeno troši. Njen cilj ni zagotavljanje zadostnih sredstev za delovanje javnih storitev, ampak preusmerjanje javnega denarja v žepe levih elit in v sistemsko odvisnost ljudi od državne pomoči. Socialna država je nekaj drugega: temelji predvsem na močnem gospodarstvu, ki omogoča financiranje javnih storitev brez prekomernih davčnih obremenitev, ter na razumni in pravični porabi javnega denarja za socialne namene ali za usmerjanje javnega denarja k ljudem in skupinam prebivalstva, ki pomoč države resnično potrebujejo.

Slovenske levica zavaja tudi z izračuni, ki zadevajo interventni zakon in jih prikazuje v javnosti. Omenjene izračune prikazuje namreč parcialno oziroma na način, da v njih izpostavlja le določene podatke, ne pa vseh podatkov. To je razvidno zlasti pri prikazovanju podatkov pri tako imenovani razvojni ali socialni kapici, ki se nanaša na posameznike z najvišjimi mesečnimi prejemki. Gre za to, da so v izračunih prikazani samo prejemki, ki bi jih omenjenim posameznikom prinesla razvojna kapica, ne pa tudi odhodki, ki jih ti posamezniki mesečno plačujejo za dohodnino ter znatno presegajo odhodke, ki jih za dohodnino plačujejo ljudje z nižjimi prejemki.

Pod črto: Sprevrženost slovenske levice ni samo v njenih manipulacijah glede interventnega zakona, pač pa tudi v tem, da ta zakon uporablja za obračunavanje z aktualno koalicijo oziroma vlado s ciljem, da bi prišlo do predčasnih volitev in zamenjave oblasti.

Namen in vsebina interventnega zakona

Če so bili oktobrski referendumi bolj kot ne prestižni, pa je ali bo decembrski referendum o interventnem zakonu zelo vsebinski in izjemno pomemben. Pri tem referendumu gre namreč za odločitev, v katero smer bo šla Slovenija - ali v smer razvoja, ali pa v smer nadaljnjega nazadovanja. Pri interventnem zakonu ne gre le za simbolno sporočilo, v katero smer naj bi šla Slovenija, ampak tudi za sporočilo, da aktualna koalicija z zniževanjem davčnih in drugih bremen ljudem ter gospodarstvu misli resno. Interventni zakon je zgolj prvi korak v to smer, ne pa končni cilj. Za razvoj Slovenije in večjo blaginjo njenih prebivalcev bo treba namreč še marsikaj narediti oziroma spremeniti, vključno z varovalkami, ki so potrebne, da se bo ta zakon v polnosti uresničeval v praksi.

Da se je interventni zakon znašel na referendumu, so poskrbeli predvsem največji sindikati (SVIZ in ZSSS) in skupaj z opozicijskimi strankami, plačanimi aktivisti in levosučnimi večinskimi mediji sprožili pravo histerijo proti temu zakonu. Ob tem pa ni zavržno le to, da so zakon z referendumom blokirali in sedaj zganjajo histerijo proti zakonu, ampak tudi to, da želijo preprečili uresničitev nujno potrebnih zakonskih sprememb, ki bi omogočile več denarja "navadnim" ljudem in gospodarstvu. Slovenski sindikati so bržkone edini sindikati v svetu, ki nasprotujejo znižanju davkov, nižjemu DDV za osnovna živila in energente ter drugim ugodnostim, ki jih ljudem in gospodarstvu prinaša interventni zakon. Že to je jasen dokaz, da slovenskim sindikatom ni mar za blagostanje ljudi, da je njihova glavna skrb vse kaj drugega. Skregano z logiko pa je še nekaj drugega, to namreč, da sindikati, skupaj z opozicijskimi strankami, po eni strani nasprotujejo interventnemu zakonu, po drugi strani pa vlagajo v parlamentu predloge zakonskih rešitev, ki so predvidene že v interventnem zakonu.

Krivdo za razpis referenduma o intervencijskem zakonu nosi tudi nazorsko pristransko ali levosučno Ustavno sodišče, ki je že zdavnaj izgubilo kompas strokovne presoje o tem, kaj je in kaj ni dopustno, in povečini sprejema bodisi bizarne bodisi delne ali nedorečene odločitve. Nedorečenost se je pokazala tudi pri dopustnosti referenduma o interventnem zakonu. Omenjeno sodišče je namreč dovolilo referendum neselektivno, brez da bi izločilo referendumsko glasovanje o davkih, ki so del interventnega zakona in glasovanje o njih ustava ne dopušča. Prav tako se Ustavno sodišče v svoji odločbi ni opredelilo do posledic, ki bi nastale, če bo interventni zakon zavrnjen na referendumu.

Pri presoji interventnega zakona je pomembno predvsem pogledati konkretne člene in preveriti, kaj zakon dejansko prinaša. Naj spomnim. Interventni zakon prinaša nižji davek na dodano vrednost (DDV) za osnovna živila in energente, davčne razbremenitve dela, ugodnejšo obravnavo samostojnih podjetnikov, razvojno kapico ter spremembe na področju zdravstvenih prispevkov, pokojnin in dolgotrajne oskrbe. Gre za paket ukrepov za boljši gmotni položaj ljudi in za večjo konkurenčnost gospodarstva. Interventni zakon je morda res nekoliko pomanjkljiv, a kljub temu zanj velja, da vsem nekaj daje in nikomur nič ne jemlje. Čeprav "nekaterim prinaša več in drugim manj", to ne zmanjšuje dejstva, da ima zakon nastavke, ki so usmerjeni v dobrobit ljudi in gospodarstva. Osnovni namen zakona namreč je, da se "v enem mahu" razvojno nazadovanje Slovenije čim prej obrne ali spremeni v smer razvoja Slovenije.

Opozorila ekonomistov, da bo ob morebitni potrditvi interventnega zakona prišlo do precejšnjega primanjkljaja v proračunu seveda držijo, a le deloma, saj je treba upoštevati tudi dinamične komponente tega zakona. Del primanjkljaja se bi namreč pokrival že sam po sebi (denimo z davki in prispevki ponovno zaposlenih upokojencev, kot tudi s sprotnimi prilivi v državni proračun iz naslova predvidene gospodarske rasti), na daljši rok pa tudi s povečano potrošnjo ali porabo denarja prebivalstva. Ob tem je treba poudariti tudi to, da po zagotovilih Ministrstva za finance, nastali primanjkljaj ne bo vplival na načrtovano proračunsko porabo sredstev za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in socialo.

V kolikor interventni zakon ne bo potrjen na referendumu, koalicija oziroma vlada ne bo smela vsaj eno leto sprejeti nobenega ukrepa, ki je predviden v tem zakonu. Za lažje razumevanje, kaj bi prinesla zavrnitev zakona, naj navedem konkretne primere: če zakon ne bo sprejet, ne bo prišlo do znižanja cen energentov, se ne bo znižal DDV za osnovna živila (z 9,5 odstotkov na 5 odstotkov), ne bo znižanja DDV za oddajanje stanovanj v kratkotrajni najem (s 25 odstotkov na 15 odstotkov), se ne bo ukinila obveznost upokojencev za plačilo prispevka za dolgotrajno oskrbo, se ne bo uveljavila možnost zaposlitve upokojencev ob prejemanju 100 odstotne pokojnine, samozaposleni in kmetje z nizkimi prihodki ne bodo imeli možnost plačevanja socialnih prispevkov po nižji osnovi, za samostojne podjetnike ne bo odpravljeno dvojno ali dvo odstotno plačevanje za dolgotrajno oskrbo, ne bo ugodnejše lestvice za normirane odhodke samostojnih podjetnikov, ne bo nove ureditve za popoldanske samostojne podjetnike, ne bo zmanjšanja normiranih odhodkov za kmetijska gospodinjstva, in ne bo uvedeno dodatno delo zdravnikov in zdravstvenega osebja (s ciljem skrajšanja čakalnih dob).

Resnično zanimivo bo videti, kakšen rezultat bo prinesel referendum, predvsem pa, koliko volivcev bo glasovalo za razvoj Slovenije in koliko proti njenemu razvoju. Referendumski izid ne bi smel biti vprašljiv, saj ni nobene zdravorazumske logike, da se glasuje proti nečemu, kar prinaša koristi.