Ne tako učinkovita levica zagotovo izgubila kompas
Slovenija | 23.05.2018, 10:03 Tone Gorjup
V zadnjih tednih smo v medijih spremljali bolečo nadaljevanko o neuspešnem urejanju otroške srčne kirurgije. Nekoč je operacije izvajal izraelski kirurg, nato je UKC angažiral češke (iz države torej, ki jo nekateri pri nas še vedno gledajo zviška, a nas prehiteva…), potem je iz neznanih razlogov pristojne presenetil iztek pogodbe s češkimi kirurgi; kmalu zatem je sledila novica, da bo pogodba z njimi vendarle podaljšana, in takoj zatem, da bo najmlajše srčne bolnike lahko spet operiral tudi izraelski kirurg.
Obenem je Ministrstvo za zdravje izpostavljalo, da naj bi s 1. julijem začel delovati Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, a ne ministrica za zdravje in ne predsednik vlade, ki miri starše otrok-srčnih bolnikov, ne znata povedati, kako in zakaj bi zgolj nastanek nove ustanove rešil vse težave na tem področju. Naj bi ljudi pomiril zgolj obstoj nove ustanove? Naj bi operacije izvajal le nov formalni okvir?
Seveda vlada ne more biti neposredno odgovorna za to, da javni zdravstveni zavod ne more rešiti dolgoletnih sporov in težav (kakršnekoli že so) in zagotoviti dovolj primernih kirurgov. A za starše otrok bolnikov je zadeva grozljiva. Toda šokantna je tudi še z drugega vidika: kako je mogoče, da niti pomanjkljivosti na emocionalno tako močnem področju ne zamajejo ministrice in vlade, ne sprožijo najbolj glasnih psihedeličnih alarmov, in ne motivirajo medijev, da bi dihali za ovratnik vsem odgovornim od jutra do večera? Če ti že nimajo prave mere odgovornosti, pa bi zadeva morala vsako normalno vlado in politiko (še posebej nekaj tednov pred volitvami) zanimati preprosto zato, ker je politično eksplozivna.
Ne, pri nas ni tako. Zakaj ne? Spet ne gre le za vprašanje plač, slabe organizacije v zdravstvu in korupcije v ozadju in tudi ne le za servilne medije. Seveda je posredi tudi vse to. Toda v ospredju je osnovni problem slovenske države, ki ji že četrt stoletja skoraj neprekinjeno vlada levica: sistemska nesposobnost, da bi reševali konkretne probleme. Naša pre-normirana država je prišla do absurda, ko se ukvarja in hvali z marsičem, se pa ne vznemirja pretirano, če ne more zagotoviti srčne kirurgije otrokom. Naši mediji so sposobni za privlačnejšo temo za bralce narediti npr. pohlep lakomnih tujcev po državni banki. (“Pohlep” Kitajcev po Gorenju očitno ni razlog za vznemirjenje …)
O tem sem razmišljal ob novici o dogovoru o sodelovanju med Zoranom Jankovićem in Karlom Erjavcem. Največje skrbi njune leve koalicije so po poročanju medijev preprečiti, da bi v vlado spet prišel Janša prišel ter da se po nepotrebnem ne bi prodajalo državnega premoženja; da bomo ohranili javno zdravstvo in javno šolstvo.
Torej, čim manj zasebnih šol (tudi tujih in visokih najbrž ne potrebujemo, saj smo ravnokar v Kopru dobili rusko univerzo), še naprej nagajati maloštevilnim zasebnim gimnazijam, ne prodati državnih bank in podjetij (saj te skrbijo za financiranje političnih strank) in preprečiti zasebno konkurenco javnemu zdravstvu (saj edino tako lahko še naprej vlada sistemska korupcija v zdravstvu). Kaj zato, če za otroške srčne bolnike iščemo kirurge od Češke do Izraela. (Za piko na ‘i’ pa pohitimo še s priznanjem Palestine. )
Predsednik vlade bo sicer morda dobil drugi tir. Toda kaj naj pričakujemo glede tega mega infrastrukturnega podjetja, če levica ni bila sposobna izpeljati brez težav in škandalov niti javnega razpisa za njegovo maketo?
Nekaj časa smo, seveda ogorčeno, “občudovali” domnevno učinkovitost levice. Toda po koncu teama Drnovšek-Golobič levim vladam nikakor ne steče, klan nikakor ne uspe najti primerne osebe, ki bi – kljub medijski podpori, ki je na voljo – lahko prepričala s svojo (dejansko ali navidezno) učinkovitostjo. Nikomur ne uspe premakniti tako rekoč ničesar, cesarja ne uspe obleči niti na golo. Pahor je dober predsednik Republike, a kot predsednik vlade se ni izkazal. O Alenki Bratušek ne bomo izgubljali besed. Jankoviću ni uspelo, da bi postal predsednik vlade (vlada lahko, v posebnih pogojih, samo mali Ljubljani), Miro Cerar neslavno odhaja, zdaj je glavni adut levice župan slovenskega mesteca, slovenski Beppe Grillo.
Levica je zagotovo izgubila kompas. Toda, ali ga ima desnica?
Vir: Casnik.si
