Nič vedeti ni najboljša izbira

Naš pogled | 15.05.2018, 14:35 Nataša Ličen

15. maj ima več pomembnih vsebin in poudarkov, s katerimi v različnih ustanovah, organizacijah in družbenih pobudah skušajo opozoriti na vrednote ali načela, za katera se zavzemajo. Če začnemo doma, v naši domovini je danes dan Slovenske vojske, na svetovnem nivoju pa mednarodna dneva - podnebnih sprememb in družine. Slednjega je leta 1993 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, z namenom osveščanja javnosti o vlogi in pomenu družine ter ji dati podporo na vseh področjih njenega življenja in delovanja.

To so lepe besede, morale bi biti svete, ne samo za razsvetljene posameznike in za množico ljudi, ki se, v boju za čim lepši vsakdan, težko upirajo vplivu peščice prevladujočih skupin različnih interesov, katerih skupni cilj je (pre)moč nad nami in zatiranje naše individualne notranje presoje. Svete bi morale biti besede v povezavi z družino tudi ali še posebej za tiste, ki samo pomislijo, da bi, preden to res storijo, stopili v prve vrste izbranih, izvoljenih, na katerem koli področju, ki posega v bivanje slehernega. Pa prav ti, ki si z velikimi obljubami izborijo pozicijo oblasti in vodenja, zatajijo, že v tej osnovni skrbi za človeka, za posameznika v najpomembnejši enoti družbe, ki nas določa in gradi, v družini.

Ko ljudje lovimo ravnotežje med obveznostmi, svojimi željami, potrebami tudi tistih, s katerimi sobivamo in še čemu, nam res ni toliko še za razmišljanje o ozadjih, ki se skrivajo za navidezno realnostjo tega našega sveta. Če pa že razmišljamo, pa se nam zdi, da to ni najbolj plodovito, da jemlje preveč dragocene moči in nas dela slabovoljne. Resnica je nekje vmes, vsak od nas lahko stori nekaj, najprej prav v svoji ožji skupnosti.

Ko pogledamo na našo zgodovino pretežno slabih vodij v preteklosti med Slovenci -s peščico izjem- morda pozabljamo, da prav ta trenutek vzgajamo, predajamo svoj zgled na naše vodje prihodnjih časov, na mlajše. Vsak narod ima točno takšne voditelje, kot jih ustvari sam. Ta misel ni moja.

Največja past je naše zmotno prepričanje, da je včasih najbolje nič vedeti. Toda, prav takšni smo najbolj vodljivi, nehote sledimo množici, ki pogosto ukrepa brez premisleka o daljnosežnih posledicah, sledimo nagonu večine okrog nas. Tisti, na katerega kažejo s prsti, pa res ne želimo biti, izstopajoči v množici. Pa ravno takšni so dostikrat najbolj pogumni, ker upajo hoditi svojo pot, upajo pogledati čez planke in spoznati še ostale resnice. Če bi vsak od nas vsaj vsake toliko tisto, kar sliši, doživi, presojal s svojo lastno pametjo, bi bilo že zdavnaj marsikaj drugače.

Trdno verjamem, da vest v nas govori, naglas, da bi nam sporočila, kako osvobajajoče je biti zvest humanemu, ker smo s tem zvesti tudi sebi.

Poplava novic o vsem mogočem in s poslednjih kotičkov sveta, nam megli jasen pogled, skozi katerega bi lahko prepoznali bistveno, kar je ključno za nas, kar vpliva na naše odločitve in odzivanja, kar nas vodi, določa in daje možnosti lastne izbire.

Petnajst let star dijak, mogoče še kakšno leto manj, mi je v enem od zadnjih radijskih snemanj dejal: "Veste, kako dobim verodostojne informacije? Tako, da soočim različno misleče." V pogovoru, v izmenjavanju se žlahtnijo misli. Vsaka skrajnost in navijaštvo sta že sama v sebi patološka. Če to ve najstnik, zakaj nismo mi, ki imamo na plečih že nekaj okroglih desetletij, poznavalci v tem presojanju? Zadovoljimo se s hitrim odgovorom, ta ali to mi je všeč, tisti ali tisto mi ni. Za argumente pa potem že zmanjka navdiha.

Vse življenje se učimo, in če naše angažiranje, vključevanje, opazujejo naši potomci, bodo imeli do vsega ali vsaj do večine, kar bo vstopalo v njihovo realnost, nek odnos. Koliko smo pripravljeni delati na sebi, priznati, da se motimo, da se da tudi drugače, se učiti poslušanja, sprejemanja, pogovora? Z leti, ko naj bi se človek plemenitil, naj bi bila to spontana razvojna pot.

Ljudje imamo v sebi prvinsko željo po vedeti več, znati več, izkusiti več. Ta svet se nam odpira, če izstopimo iz zaspane cone lenobnosti, tako v navadah kot svojih zanimanjih. Težje je slepo voditi nekoga, ki na vse pogleda z razdalje, skozi svoj zorni kot. Ker, roko na srce, moja pot skozi dosedanje življenje je le meni lastna, vaša je lahko na las podobna moji, a ni takšna kot moja.

Nihče ne more do potankosti razumeti vsega, kar drugi doživi. Zato smo si včasih tudi tako "na vskriž".

Naša pamet verjetno komaj čaka, da bi delali z njo. Intenzivnejša vadba jo krepi in ostri. Ljudje smo razmišljujoča bitja, ne bodimo lahkoverni. Tudi bližnjice ne bodo kaj dosti zalegle, če bomo šli na primer na različne strokovne delavnice, predavanja, na terapije dela na sebi s hrepenečo obljubo sprememb čez noč. Bolj malo verjetno. Lahko bo to kratkotrajna sprememba, ampak nas bodo stari vgravirani vzorci potegnili nazaj, na stara pota, preden se bomo tega sploh dobro zavedali. Bodimo preudarni, ne sledimo na pamet ljudem, idejam, obljubam ... , premislimo, pozanimajmo se, prisluhnimo sebi. Je to res tisto pravo za nas? Prepričana sem, da ljudje v sebi nosimo veliko modrosti, sposobnosti prepoznavanja plemenitih jeder, ki lahko rodijo sadove. Hranimo se ne samo s hrano v izvornem pomenu te besede, hranijo nas tudi odnosi, misli, čustva, vse, kar slišimo, vidimo, doživimo. Dostikrat so ti še bolj odločujoči za naše preživetje.

Če bi uporabljali sposobnost razmišljanja, bi bili nepremagljiva vojska humanosti. Misel, razmišljanje prebudi tudi vest, posledično bi verjetno naredili manj napak in bi bili v odnosih bolj preudarni. V družinah, v skupnostih bi bilo več sožitja.

In, če povežemo še tretji poudarek današnjega dne, podnebne spremembe, deloma so gotovo posledica tudi naše slepe sledljivosti peščici interesnih skupin. V številne prevare, ki se nam zdijo napredek, so nas zavedli. Misel je strukturirana moč.

Zdaj, ko je pomlad v razcvetu, naj se prebudijo (misli), tudi naša prizadevanja. Apatičnost, brezbrižnost nam nista v korist. Bodimo živi in vstopimo v življenje.