Alenka Rebula
Za ljubezen je značilno, da ne ukazuje
Oddaje Nataša Ličen
Ljudje imamo do sebe velika pričakovanja. Svojo vrednost merimo po tem, kar nam uspe narediti glede na našo ocenjevalno lestvico, s katero smo nenehno v odnosu. Če bi bila naša ocenjevalna lestvica preprosta, da bi želeli biti samo čimbolj v ljubezni in odprtosti, si ne bi tako zapletali življenj. »Kadar smo v drži ljubezni in odprtosti, smo spravljivi, znamo počakati, sprejemamo svoje meje, vemo, da ne moremo ukazovati«, je v sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« povedala Alenka Rebula.
»Za ljubezen je tipično prav to, da ne ukazuje, kakšen naj bo drugi, celo kakšen naj bom sam, si ne morem ukazati. Pogosto nismo v ljubezni, tudi ko smo prepričani, da delujemo zanjo. Delujemo po nekih načelih, ki smo se jih navzeli že kot otroci, ko se nam je zdelo, da če naredimo to ali to, smo ljubljeni. In, če naredimo narobe, nismo. To pomeni, da se potem vsak trudi biti takšen, da bo ljubljen. Oziroma, ko smo odrasli, si želimo biti upoštevani, spoštovani, da nas ne kritizirajo. Tako smo v stalni napetosti, kako doseči, da nam ne bo imel kdo kaj očitati. To gotovo ni drža, ki pomaga k temu, da smo ljubeči, saj smo v strahu in večno na zatožni klopi. Vedno tisti obsojenec, ki mora povedati, če je bil v redu ali ne. Na takšen način ne moremo graditi odnosov.«
Kako doseči odrešenje?
»Druga beseda za občutke odrešenja, ki je lahko zelo blizu človeku, je mirno življenje, v katerem lahko dam od sebe vse tisto, kar zmorem in ne vlečem za seboj verig. Vse, kar je veriga, naredi naš korak težji in zato moramo v svojo pot vložiti veliko napora. Napor nas dela nesproščene in tudi neljubeče. Kadar smo v skrajnem naporu, ko stiskamo zobe, se lahko zberemo samo na tisto, kar delamo, ne vidimo ljudi okoli sebe, ne moremo sočustvovati in tudi ne moremo dobro razmišljati. Napor nas zasvoji, če naporu dodamo še hitenje, pa postanemo popolnoma slepi. »Odrešenost« je stanje, ki ga lahko dosegamo po malem. Lahko je naš cilj in lahko je neko razpoloženje, ki ga dosegamo v trenutkih. Se pravi, vsak dan v kakšnem hipu dojamemo, da je to možnost. To je posebna milost, v kateri čutimo, da nas nič ne obremenjuje, da samo smo v trenutku, in da delamo nekaj, kar je dobro in ljubeče, da imamo na razpolago ves čas, da se nikamor ne mudi, nas nihče ne preganja in se ne čutimo sojeni.«
Manjka nam opremljenosti
»Do tega spoznanja sem prišla počasi, saj sem se tudi jaz vedno znova zaletavala v hrib, na sredi sem omagala, se obrnila in šla nazaj. Mnogokrat sem se vračala in spet začela. Ugotovila sem, da večji korak lahko naredi tisti, ki se je naučil nekaterih osnovnih sposobnosti. Recimo, biti zbran vsaj pet minut na to, kar delamo. Dati nekomu pozornost, brez da bi mu vpadali v besedo in ga skušali usmerjati. Tega mnogi ne znamo, treba je vaditi. Mnogi sploh ne znamo poslušati, ko drugi govorijo, komaj čakamo, da pridemo na vrsto in si že izoblikujemo odgovor. Druga spretnost je ta, da ko nam nekaj postane neprijetno, ob tem vzdržimo. Da se sploh zavemo, da nam nekaj ni všeč, to občutimo, nekaj časa prenašamo in potem to speljemo v neko drugo možnost. Treba se je opremiti. Ne moremo se lotiti stvari, dokler se ne opremimo zanjo.«
Naučiti se moramo slišati sebe
»Ljudje smo vodeni, vzgajani, usmerjeni, veliko nasvetov slišimo, ampak nihče pa nas ne uči, da bi znali poslušati sebe. Ne moreš prisluhniti drugim, če ne znaš prisluhniti sebi. Vsi iščemo potrditev, da nas drugi cenijo, da smo nekaj vredni, da znamo doseči odobravanje. Če to iščemo na zdrav način, je to dobro, iščemo ljudi, ki nam to priznavajo in nas cenijo ter se umikamo tistim, ki tega ne zmorejo sprejeti. Samoprevar je veliko. Ljudje nimamo pred seboj kataloga, v katerem izbiramo, kdo smo in kaj želimo biti. Če smo zgrajeni na umeten način, odnosi ne morejo delovati.« Prisluhnite celotnemu pogovoru s psihologinjo, pesnico, pisateljico, predavateljico Alenko Rebula.
