Raziskava: Kaj nas naredi za uspešne in srečne?

Naš pogled | 01.05.2018, 14:30 Marta Jerebič

Ta komentar je raziskava o raziskavah. O delu, seveda. K brskanju po spletu za takimi raziskavami me je spodbudilo predavanje, ki ga je za radijske sodelavce pripravil specialni pedagog Marko Juhant. Navajal je raziskavo s Harvarda, ene najprestižnejših univerz na svetu. In sem tudi sama pobrskala, za kakšno raziskavo pravzaprav gre.

Harvard že 80 let, od leta 1938, preučuje življenja dveh skupin moških. Prva skupina se je raziskavi priključila, ko so bili študenti na tej univerzi. Druga skupina, ki so ji sledili, je bila skupina fantov iz najrevnejših predelov Bostona, fantov, ki so bili za raziskavo izbrani posebej zato, ker so bili iz nekaterih najbolj težavnih in zapostavljenih družin v Bostonu v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Večina jih je živela v najemu, mnogi brez tekoče tople in hladne vode.

Približno 60 od prvotnih 724 moških je bilo lani še živih in je še vedno sodelovalo v raziskavi. Večina jih je v 90. letu starosti.

Med drugim je raziskava preučevala, kaj je tisto, kar ljudi naredi za uspešnejše od drugih. In to je, opravljanje gospodinjskih del v otroštvu. Tako je. Če želite, da bo vaš otrok uspešen, ko bo odrasel, ga morate naučiti, da je opravljanje hišnih gospodinjskih del nujno opravilo. Torej: odnašanje smeti, pomivanje posode, sesanje, pospravljanje svoje sobe itd.

Če otroci tega ne delajo, to pomeni, da mora delo namesto njih narediti nekdo drug. In ne samo to: poleg tega, da ne opravljajo dela, jih oropamo tudi znanja, kako se nekaj naredi, in zavedanja, da mora vsak član nekaj prispevati za skupno dobro. Harvardska raziskava je ugotovila, da so otroci, ki so že od malega opravljali hišna dela, kot odrasli postali bolj neodvisni, ustvarjalni, odgovorni in zanesljivi ljudje, hkrati je z njimi lažje sodelovati in so bolj pripravljeni pomagati drugim, saj so se tudi sami večkrat znašli v situacijah, ko so rabili pomoč.

Skratka, s hišnimi deli ali celo pranjem svojega perila, otroci pridejo do zavedanja, da ne gre samo za njih in to kaj potrebujejo v danem trenutku, ampak za celoten sistem, družino in pozneje delovno okolje.

Ko torej sami postorimo nekaj namesto otrok, ker se nam ne ljubi jim 100-krat reči, jih pravzaprav oropamo za to, da bi bili uspešni, ko bodo odrasli.

Neka raziskava, ki je bila lani opravljena v ZDA, je pokazala, da starši le dobri četrtini otrok redno nalagajo gospodinjske opravke, čeprav je 82 odstotkov anketirancev povedalo, da so sami odrasli ob opravljanju takih del.

Edina zadolžitev današnjih otrok tako postaja šolska domača naloga. Če pa morajo narediti še kaj drugega, za to želijo razne podkupnine v obliki igrač, računalniških igric, pametnega telefona, risank, sladkarij ali denarja. Raziskava v Veliki Britaniji, ki je leta 2016 zajela 11 tisoč otrok med 4. in 14. letom starosti, je pokazala, da britanski otroci v povprečju za gospodinjska dela dobijo od 200 do 300 evrov na leto, odvisno od starosti. Starši jim plačujejo celo za to, da naredijo domačo nalogo, za lepo vedenje, da na sprehod peljejo psa ali celo za to, da gredo v glasbeno šolo.

V mojem času je bilo samoumevno, da smo pospravljali, skuhali itd. Še na misel nam ni prišlo, da bi za kaj takega dobili denar. A danes je tega, tudi po raziskavah sodeč, veliko.

Vrnimo se k harvardski raziskavi, ki je ugotavljala tudi, kaj nas ohranja srečne v življenju.

Več kot 80 odstotkov milenijcev je reklo, da je glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati. Prav tako je polovica teh mladih odraslih rekla, da je drug pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni. A lekcija, ki jo sporočajo prvotni udeleženci raziskave, ne govori o tem, da srečo prinašajo bogastvo, slava ali visoki dosežki. Njihova lekcija je prastara modrost. Srečo prinašajo dobri odnosi.

In ko smo pri odnosih – ti se pokažejo tudi pri sodelovanju pri gospodinjskih opravilih. Če mora vedno vse postoriti ena sama oseba, je v hiši hitro nezadovoljstvo in kričanje. Dogaja se, da v generaciji milenijcev prihaja do ločitev zato, ker ljudje niso navajeni niti tega, da bi z mize pospravili svojo skodelico. Otroci bodo seveda vedno poskušali z vprašanji: zakaj moram pa jaz?

Lahko jim razlagamo, da zato, ker so na vrsti, ali zato ker bodo tako uspešnejši kot odrasli. A vedno to ne gre. Takrat seveda pridejo na vrsto besede ’ker sem jaz tako rekla in pika’.