Vloga očeta pri vzgoji otrok

Slovenija | 11.04.2018, 14:45 Tone Gorjup

Očetu danes ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo (Pascal Bruckner: Pridni sinko). Nešteto knjig je napisano o vzgoji, vendar je zmeda staršev ob tem vse večja.

Kako se bo oblikoval odnos žene do moža in obratno in s tem tudi pričakovanja enega do drugega, je odvisno od tega, kako smo se oblikovali v procesu odraščanja v primarni družini. Poleg zorenja in prehoda iz ene razvojne faze v drugo, gre pri tem predvsem za oblikovanje osebnosti preko socialnih stikov z nam najbolj pomembnimi osebami- to je starši.

Največ, kar starši lahko dajo svojim otrokom, je ljubezen, ki si jo partnerja izkazujeta med seboj. Vzgojni prijemi so drugotnega pomena.

Današnji čas staršem (starševstvu) ni naklonjen – starši so vse bolj negotovi, ne zaupajo sebi, svoji intuiciji ter so bombardirani z raznimi strokovnimi nasveti in službami, ki jim dopovedujejo, kaj je prav in kaj ni (tudi v vzgoji otrok). Prebirajo literaturo o vzgoji, za nasvete sprašujejo vzgojitelje, pedagoge, psihologe in druge strokovnjake. In so nato po navadi še bolj zmedeni, kot so bili prej. Včasih se mi zdi, da je zaradi »stroke« več škode in zmede kot koristi za starše in njihove otroke.

V življenju vsakega otroka ima oče posebno vlogo in zato mu v vzgoji pripadajo posebne naloge. V sodobnem času se to zavedanje pod vplivom agresivnega feminizma in homoseksualnih lobijev ter zaradi vsiljevanja novih teorij spola precej izgublja. Čeprav razvojna psihologija govori o pomenu matere in očeta za razvoj zdravega otroka, so ta njena spoznanja pogosto spregledana, in to celo v strokovnih krogih psihologov.

Res je, da »pravih« moških danes skorajda ni več. O tem je govoril že pokojni psihiater dr. Janez Rugelj, danes pa pri nas o tem problemu piše predvsem dr. Boštjan M. Zupančič.

Mati je za dojenčka nenadomestljiva. Njena naloga in vloga je, da vstopi v simbiozo z njim in jo ohranja. Mati mora otroka čutiti, se nanj »uglaševati«, slediti njegovim potrebam itd. Očetova vloga je v tem času (zlasti v prvem otrokovem letu) predvsem to, da skrbi za otrokovo mater, ji pomaga pri gospodinjskih in drugih opravilih, jo ljubi ter ji tako ustvarja pogoje za to, da se lahko popolnoma posveti otroku. Po otrokovem prvem letu pa postane očetova vloga dejavnejša, pozneje (tj. v času razreševanja ojdipovega kompleksa) pa celo nepogrešljiva – takrat se oblikuje otrokov čut za prav in narobe, za dobro in slabo, t. i. moralni čut; otrok, ki nima očeta, ki bi ga popeljal v svet resničnosti in odgovornosti, ima tu velik razvojni primanjkljaj.

Težišče vzgoje se torej z leti prenese z matere na očeta. Tega dejstva današnje feministke, razočarane ločenke in homoseksualni krogi ne razumejo oz. nočejo razumeti; kaj šele, da bi se z njim strinjali.

Otroke, zlasti sinove, je možno vzgajati oziroma se oblikujejo samo preko vertikalne avtoritete, o čemer je pisal znani psihoanalitik Luigi Zoja. Včasih so preko procesa iniciacije sinovi vstopali v svet odraslosti, kar je danes že kar znanstvena fantastika. Vstopanje v zreli, odrasli svet je bilo povezano z odrekanjem in tudi bolečo preizkušnjo, kar je današnjemu svetu popolnoma tuje. In tako moški izginjajo iz tega sveta. Uboge ženske. Ne ostane jim drugega, da postanejo popadljive feministke, ki trpijo vse življenje (vsem ženskam priporočam, da preberejo knjigo Constanze Mariano Poroči se in bodi podrejena).

Seveda otroke vzgajata oba, torej mati in oče, vendar v drugačnih vlogah. Oče mu postavlja meje, mati pa pri tem sodeluje in ima t. i. pokrivajočo vlogo – očeta diskretno opozarja, kadar je npr. pregrob, kadar so njegove zahteve nerazumne ipd.; vendar tega ne sme nikoli početi pred otrokom. Korekten mož in oče bo njene pripombe upošteval in bo naslednjič morda omilil svoje zahteve in ravnanje.

Vendar ni vedno tako! Očetje so pogosto umaknjeni, vzgoja otrok jih niti ne zanima in jo prepustijo materi. Večkrat pa so iz vzgoje »izrinjeni«; ker se nočejo prepirati s posesivnimi ženami, se umaknejo v svoj svet. Zato je v mnogih družinah pravi kaos, v katerem ni nihče zadovoljen – žena ni zadovoljna z možem, ki se umika, in je zato ona »za vse sama«, mož ni zadovoljen z ženo, ker je ni sposoben »obvladati« in mu neprestano »teži«; otroci pa so žrtev takega nespodbudnega družinskega vzdušja.

Osnovna naloga očeta je, da otroke odpelje izpod okrilja zaščitniških mater in jih pošlje v svet kot samostojne ljudi. To lahko napravijo samo pokončni moški, ki jim žene zaupajo in ki razumejo, za kakšen proces gre in kaj je za otroke (predvsem sinove) najbolje.

Največkrat pa ni tako. Tako ostajajo sinovi v domovih staršev še pozno v zrela leta, ko bi se morali že davno odseliti in ustvariti nove družine. Ti mladeniči so za vedno pohabljeni in nesposobni vstopiti v nov odnos z ustrezno partnerko. Ostajajo temeljno nezreli mamini sinovi. Očetje, kje ste? je pred leti naslovil svojo knjigo znani varaždinski psihiater Pavao Brajša. Sam dodajam: zakaj dopuščate ženam, da uničujejo vaše sinove?

Vir:Časnik.si