Svobodni, neodvisni in osamljeni
Slovenija | 10.04.2018, 14:10 Marjana Debevec
Med prazniki sem si ogledala zanimiv film z naslovom: Švedska teorija ljubezni. Gre za dokumentarec, ki opisuje, kako je država Švedska leta 1972 sprejela resolucijo, v kateri poudarjajo, da noben človek ne sme biti več odvisen od družinskih vezi in da ima pravico biti svoboden, neodvisen. Tako naj bi dosegel v življenju, kar si sam želi, in ne, tisto, s čimer ga pogojujejo družinske vezi.
In kakšne so posledice takšne resolucije? Z eno besedo: ljudje so strašno osamljeni. Družijo se samo še organizirano, živijo vsak v svojem stanovanju. Imajo celo posebno službo, ki po smrti posameznika išče njegove dediče, saj družinski člani med seboj večkrat ne ohranjajo nobenih stikov. Omenjena služba preišče tudi stanovanje umrlega, ki ga pogosto najdejo šele po več dneh, ali celo letih. Po smrti očistijo stanovanje in stvari umrlega odpeljejo na odpad. Danes ima Švedska eno največjih semenskih bank, veliko žensk se odloči, da bodo otroke vzgajale same in tako sprejmejo semena neznanih darovalcev.
Neodvisnost so torej pripeljali do skrajnih meja. Tamkajšnji mladi pa se pritožujejo, da ni nikogar, ki bi jih pogledal prijazno, ki bi jih sprejel in se z njimi družil. Mlada žena, ki se je odločila za samohranilstvo je potožila, kako bi rada, da bi vsaj enkrat imela nekoga ob sebi, da bi vsaj enkrat nekdo pripravil zajtrk namesto nje... In potem ni čuden podatek, da ima Švedska največje število samomorov med otroki in mladimi. Pa tudi, da je bila pripravljen teren za uvajanje teorije spola, ki se je tam močno razbohotila. Ljudje brez korenin, brez temeljne varnosti zlahka sprejmejo, kar jim vsili neka ideologija.
Po eni strani je bil ta film kot znanstvena fantastika, po drugi strani pa sem se zamislila... Ali se ne dogaja nekaj podobnega, sicer v manjši meri, tudi pri nas? In povsod na Zahodu?
Potem, ko nas je ritem življenja prisilil, da smo zaživeli samo v nuklearnih družinah in smo ostarele poslali v posebne domove, je vedno manj tudi takšnih družin. Danes je najpogostejši stan samskost. Ta je lahko posledica ločitve, vedno bolj pa je sad osebne odločitve, da ostane človek sam in se občasno druži s svojim partnerjem – takrat ko to potrebuje in mu ustreza. Na zunaj je mogoče celo videti takšno življenje lažje, vendar res samo na zunaj. Osamljenost je namreč postala ena največjih ran sodobnega človeka. Za njeno blažitev išče različne oblike bolj ali manj organiziranega druženja, ali pa preprosto večino časa preživi v službi.
Znani italijanski ekonomist in publicist Luigino Bruni je med svojim nedavnim obiskom v Ljubljani dejal, da sodoben človek tudi praznike preživi v službi, saj se krog njegovih prijateljev omeji le na tri ali štiri kolege v službi. Nek znanec mi je dejal: V bloku, kjer živim, se raje ne pozdravljam s sosedi, da vsak skrbi zase. Tako nimam nobenih težav z njimi. Je to res družba, v kateri želimo živeti?
Žalostna slika, preko katere pa včasih posije žarek sonca povezanih družin. Neka splošna miselnost nas je hotela prepričati, da so družinske vezi breme. Ne bom zanikala, da so včasih naporne, da zahtevajo predvsem čas in pozornost. Pa vendar vrnejo veliko, veliko več, kot pa vložimo vanje.
Sama nimam odgovorov, kako in kaj spremeniti. Dejstvo pa je, da smo ljudje najprej družbena bitja in da takšna pot ne vodi do sreče in izpopolnitve. Najprej se mi zdi, da bi lahko sledili predlogom velikih duhovnih avtoritet, ki nas spodbujajo, da moramo znati izgubljati čas drug z drugim. Bruni na primer pravi, da je treba povečati število odnosov, ki niso plačljivi. Takšni odnosi so namreč zelo pomembni, ker ustvarjajo skupnost. Zelo pomembni so za otroke in ostarele. Prav ti najbolj trpijo zaradi osiromašenih skupnosti.
Pred nekaj dnevi sem se med sprehodom s šest letnim sinom ustavila pri domu za ostarele in se zapletla v pogovor s tremi stanovalkami. Ko sva odhajala, mi je sin dejal: »Mami, jaz bi vzel svoje igračke in se prišel sem igrat.« Globoko sem se zamislila, kaj smo storili, ko smo ostarele odrinili iz naših družin in domov. Preprostih rešitev seveda v tem hitrem tempu današnjega življenja ni, gotovo pa je treba o tem vprašanju razmisliti. Zato mislim, da imajo veliko vrednost vrtci, ki jih postavijo zraven domov za ostarele, kar je ponekod praksa tudi že v Sloveniji. Tako otroci ostarelih ne obiskujejo za kratek čas, ampak so preprosto, kot je to bilo včasih, z njimi.
Ni čudno, da papež Frančišek mlade vedno vabi, da naj se pogovarjajo s starejšimi. Ima namreč globlji uvid v to, kar se dogaja na Zahodu in zato se zaveda, kam nas lahko pripelje življenje brez zgodovine. Za vse to pa je potrebna odločitev. In danes neke dokončne odločitve, predvsem soft generacija mlajših, zelo težko sprejema. Lažje se je ravnati po nekih občutjih, ki pa slej ko prej znova vodijo v osamljenost. Ni lepšega, kot nekomu se zazreti v oči; ni lepšega, kot z nekom skupaj delati in ustvarjati; ni lepšega, kot z nekom deliti načrte za prihodnost in ni lepšega kot na tej poti vztrajati, tudi ko pridejo preizkušnje in se več ne počutimo tako navdušeni. Bomo znali tudi v prihodnosti najti trdno pot za ohranitev našega naroda?
