Podbreška - Krhlova potica – na poti do zaščite

Slovenija | 31.03.2018, 22:00 Nataša Ličen

Pri Kulturnem društvu Tabor Podbrezje so lansko jesen začeli z zbiranjem gradiva za zaščito potice, za katero so domačinke že pred stoletji izdelovale nadev iz suhih jabolčnih in hruškovih krhljev ter suhih tepk. Začel se je postopek registracije za zaščito Podbreške potice kot zajamčene tradicionalne posebnosti.

V Podbrezjah ima sadjarstvo večstoletno tradicijo

Vpeljal ga je znameniti mož Franc Pirc (1785–1880, duhovnik, misijonar in sadjar). Gospodinje so v testo namesto orehov povijale suhe krhlje. Iz pisnih virov in pripovedovanj ljudi so domačinke pripravile recepte za tri različne nadeve in pri tem uporabile pridelke in izdelke podbreških kmetov. Pri pripravah jim pomaga mag. Marlena Skvarča, priznana senzorična ocenjevalka hrane z dolgoletno domačo in mednarodno prakso, predavateljica: »Živila našega naroda so predvsem preprosta, tega se zavedamo tudi v današnjem času, ko smo kar presiti vsega in preveč kompliciramo. Vrniti se moramo nazaj k našim surovinam, ki so najboljše izhodišče, tudi k načinom priprave. Seveda se je treba prilagoditi sodobnim živilom in jedi nekoliko spremeniti. Na koncu dobimo jedi, ki so jih imeli radi naši predniki in tudi pri naših zanamcih se vedno bolj uveljavljajo lokalna živila, lokalne jedi in tradicionalna kuhinja. Vedno je treba upoštevati vse tisto, kar se je dogajalo včasih, danes pa moramo dodajati še sodobno živilsko in prehransko medicinsko znanje. Dlje časa se že ukvarjam z zaščito tradicionalnih živil, veliko tudi ocenjujem na tem področju, lepo je opazovati lokalne posebnosti, kmečka pamet nam pri tem veliko pomaga in to je tisto, kar se vrača in kar znajo ceniti tudi novi rodovi. Na splošno lahko rečem, da zelo cenimo tradicijo. Od področja potic, kruhov do mesnih izdelkov, potrošniki so vedno bolj zahtevni, zato mora biti vse primerno pripravljeno in seveda zdravo. Krhlova potica s Podbrezij je nekaj posebnega, ker tega drugod po Sloveniji ne delajo. Pot zaščite je dolga, od zbiranja pisnih virov, do izbora tehnologije izdelave in mnogih drugih poti, ko je zaščiteno, pa je potem nujen nadzor, da se kakovost ohrani.«

 

Ob dobri hrani, za družinsko mizo, v dobri družbi domačih, so prazniki

Barbara Pogačnik, podbreška gospodinja: »Na praznične dni so včasih, če doma ni bilo orehov, uporabili krhlje. Naša vas je sadjarska. Teta od mojega moža je govorila, kako so včasih delali nadev za potico ob pomanjkanju orehov. Tako mi je padlo na pamet, kaj ko bi v Podbrezjah naredili kaj svojega. Tako sem narezala suhe krhlje, naredila nadev, pripravila boljše testo in spekla potico ter jo nesla v pokušino na enega od sestankov domačega kulturnega društva. Poizkusili so jo in vsem je postala zelo všeč. Ponudili smo jo tudi ob enem od dogodkov z Dušico Kunaver, ki je bila nad potico prav tako zelo navdušena in nas je spodbudila k zaščiti. Tako smo se v lokalni skupnosti in seveda domače gospodinje dogovorili, da gremo v akcijo, ter ob pomoči go. Skvarč izboljševali potico do današnje oblike in okusa. Vse sestavine so domače, lokalne, skrbno odmerjene, da pri peki ostanemo zvesti pristni recepturi.«

 

Jernej Jeglič, koordinator ocenjevanja Podbreške potice, sadjar: »Potico v kuharskih knjigah zasledimo v petnajstih do dvajsetih različnih nadevih, v zadnji literaturi pa beremo, da je nezaščitenih, vendar omenjenih vsaj sto petnajst različnih okusov, ki jih zasledimo v nadevih. Podbreško potico želimo zaščititi in poudariti njeno posebnost zaradi spodbud etnologov, ki so rekli, da je treba ohranjati značilnosti posameznih krajev. Kulinarične posebnosti so lahko tiste, ki uporabljajo sestavine domačega okolja. Povod za Podbreško potico je bil obisk go. Kunaver, ki nam je predstavila bogastvo slovenskega kulturnega blaga. Podbreško potico strežemo že kar nekaj let na naših prireditvah. Sestavine smo z novimi metodami ocenjevanja izboljšali, jih prilagodili peki v sodobnejših pečicah. Začeli smo zbirati tudi staro, dostopno literaturo, v kateri zasledimo omembo Primoža Trubarja iz leta 1575 potice kot povitice, potem srečamo enega od najstarejših zapisanih receptov Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689, najstarejša potičnica ali pekač je ohranjen iz leta 1777, potem je tu Vodnikova prva slovenska kuharska knjiga iz leta 1799, tu pa se že približamo župniku, v času od 1830 do 1835 je deloval v Podbrezjah, Francu Pircu, ki mu pravijo tudi oče umne sadjereje, ki v tistem času ni pomenila samo pridelave sadja ampak tudi primerno predelavo. Domačine je spodbujal, naj sadje posušijo, delajo mošt, kis in podobno, da sadje umno predelajo, da bodo imeli kaj za pod zob tudi v hladnejšem obdobju. Franc Pirc je imel tudi svojo drevesnico, in vsako leto je med domačine "pošenkal" 8000 sadnih sadik plemenitih sort, ki so dobro rodile. Podbreški potici so sprva rekli Krhlova potica, torej z nadevom iz krhljev. O tej potici imamo najstarejši zapis Falentove Rezke iz leta 1915, ki je bila zelo umna v peki in kuhi. Opisala je, kako so otroci spremljali peko mame in ta zapis je bil osnova receptu sodobne Podbreške potice.«

Če se vam bo kdaj ponudila priložnost za pokušino Podbreške potice, boste nad njo gotovo navdušeni. Naj bo uspešna pot njene zaščite in uspešno delo želimo vsem, ki si za to prizadevajo.