Greh rani najprej nas same
Oddaje Nataša Ličen
Če človek nima vere, ni velikega tedna, zakramenti nimajo pomena. Bog nam je blizu morda še posebej preko zakramenta Božjega usmiljenja«, je v Svetovalnici na veliki petek dejal p. dr. Andrej Šegula, in dodal: Obuditi moramo spomin, kdo sem, kje in kakšna je moja vera in kakšen je moj odnos do Boga. Vse ostalo je nadaljevanje odnosa z Bogom.
Kdo sem?
»Dve dimenziji sta; velikokrat se zapletemo v človeško mrežo, ki nam kaže, kdo smo, le skozi povratne informacije sveta, v katerem živim. Običajno si o sebi ustvarjamo mnenje na podlagi tega, kako z nami ravnajo ostali. Vemo pa, kakšen je ta svet, v njem so tekmovalnost, dokazovanje, če nisi najboljši, nisi dober, s tem -če odmislimo Boga- lahko hitro dobimo popačeno sliko in ne pravo samopodobo. Če pa se, kot izhodišče, znova postavim pred Boga, in si prikličem v spomin, da je Bog moj stvarnik, da me je Bog poklical v življenje, da me ima Bog rad, da Bog skrbi zame, Bog me blagoslavlja, potem v nadaljevanju niti odnos do bližnjega ni več toliko pomemben, če si pred Njim, pred Gospodom, ustvarjam samopodobo. Drugi korak pa je, prav tako zelo pomembno, kakšno sliko ali podobo si jaz ustvarjam o drugem. Če izhajam iz tega, da je Bog poklical v življenje tudi mojega bližnjega, naj bo to družinski član, sodelavec, ali ljudje tu in tam, ki jih srečujem, in ima lahko kdo od njih napake, lahko mi gre na živce, in ga jemljem kot Božji dar, se zavem, da je tudi on ustvarjen za srečo in da po njej hrepeni, pa se ta dinamika popolnoma spremeni.«
Za sveto spoved je potrebna zdrava ponižnost
»Ljudje hočemo biti popolni in bi želeli biti sveti, tudi v odnosih z drugimi, v okolju v katerem živimo, in po človeški logiki zato napak, ki se dogajajo, ne sprejemamo, kot da niso del nas, našega življenja in del tega sveta. To je človeška logika. Toda ljudje smo tudi neuspešni, žalostni, depresivni. Spoved je drugačna logika, ni del tega sveta, to je logika Boga, ki nas ima rad, in nam odpušča. Ko primemo za kljuko spovednice, naredimo že tretjino poti, ker se v nas zgodi proces, s katerim smo vstopili v logiko, ki ni od tega sveta, ampak je to logika, s katero nas sprejema Bog, ki nas ima rad. V zakramentu svete spovedi nam Bog prihaja naproti, nismo mi tisti, ki prihajamo Njemu naproti. Bogu nam prihaja naproti, ker nas ima rad in bi nam rad pomagal. Na nas je res samo to, da sklonimo glavo in rečemo, žal mi je, to in to sem naredil. Saj vemo, kolikokrat pri spovedi molimo: »Trdno sklenem, da se bom poboljšal«, pa se kolo življenja obrne in spet smo na isti točki. Bog želi samo to, da priznamo, nismo popolni, slabotni in grešni smo. Ampak, mi vemo, Bog je naslov, kjer dobim pomoč.«
Izročiti se
»Ljudje smo obdarovani, v življenju smo prejeli določene darove in talente in vsi težimo k temu, da bi imeli življenje pod kontrolo, da bi obvladali stvari. To ne gre. Ne moremo prinašati pred Boga samo tisto, kar nam ne uspe, svoja razočaranja in bolečine. Vedno se moramo zavedati, kdo je naš Stvarnik, kdo nas je obdaroval, nam dal vse to. Izročanje je samo po sebi umevno, od Njega smo prejeli in Njemu vračamo. Zakrament svete spovedi je prav to«, je v Svetovalnici povedal p. dr. Andrej Šegula, in dodal: »V spovednici zato ljudi velikokrat povabim, naj se najprej zahvalijo, da prosijo Boga, naj jih ozdravi ali jim da moči za naprej.«
Sodba ali žrtev
»Ljudje težimo k perfekcionizmu, toda ko sodim, se izvzamem in postavim nad druge, imam se za pravičnega, za boljšega. To je past. To moramo prerasti in se vrniti na logiko, da nas ima Bog rad, tako mene kot drugega. Samo tako, če zmoremo gledati na druge skozi Njegovi oči, se lahko osvobodimo sodbe. Druge sodim, ko mislim, da sem jaz brez greha. Pred Veliko nočjo, ko bomo šli k spovedi, si izprašajmo vest. Ko se obrnemo od Boga, je to greh. Ko se od Njega oddaljimo, to je greh. Bog se nikoli ne obrača proč od nas, niti v grehu ne, Bog je vedno blizu in nas ima rad. Greh v prvi vrsti rani najprej nas same. Moj odnos do Boga, moj odnos do sočloveka, moj odnos do sebe, to so tri osnovne dimenzije, ki nam pokažejo, če/kje grešimo.«
