Obljube politike

Slovenija | 06.03.2018, 14:40 Andrej Šinko

Še nekaj mesecev nas loči do parlamentarnih volitev, kar se že kaže v intenzivnejšem delovanju političnih strank. Te vlagajo več zakonov, pripravljajo zborovanja, predstavljajo programe oziroma rešitve na številnih področjih, podpisujejo predvolilna zavezništva, politiki pa so se začeli še pogosteje pojavljati na posameznih prireditvah in iskati prostor v medijih. Prav tako so se že pojavile nekatere afere, na primer v povezavi z nedovoljenimi posojili strankam, pa afera v zvezi s stanjem v vojski. Omenjena zgodba se ponavlja na štiri oziroma pet let, Slovenija pa je že vseskozi soočena z istimi problemi na različnih področjih.

Zdravstvo je soočeno z odtekanjem denarja, preplačili pri nabavi, pomanjkanjem zaposlenih, slabo organizacijo in številnimi drugimi težavami. Ljudje to občutimo predvsem v čakalnih vrstah, lahko pa tudi pri površni obravnavi.

Na področju gospodarstva podjetja vseskozi opozarjajo na birokratske ovire in visoke davke, tudi v povezavi s stroški dela. Delavci na drugi strani so soočeni s kršenjem delovnopravne zakonodaje, na način izkoriščanja negotovih oblik zaposlitev, ko bi morala obstajati redna delovna razmerja.

Če nadaljujem pri težavah pokojninskega sistema. Denarja za dostojne pokojnine je premalo. Slovenija je, podobno kot druge Evropske države, soočena s starajočim se prebivalstvom, kar pomeni, da vedno manj delavcev dela za vedno več upokojencev. Pokojnine večine pa so tako nizke, da jim ne omogočajo dostojnega življenja. Številnim morajo zato pomagati tudi otroci.

Stanovanjske politike v Sloveniji praktično ne poznamo. Država se ne ukvarja s stanovanjskim problemom mladih, ki težko pridejo do stanovanja. Na drugi strani pa lahko zaznamo anomalije, ko so javni stanovanjski skladi pripravili določene projekte gradnje in prodaje posameznih stanovanj v vrednosti več sto tisoč evrov, kar je za večino prebivalstva nedostopno.

Zagotovo tudi razmere v slovenskem obrambnem sistemu niso urejene. Naša vojska ni med bolje opremljenimi na svetu, prav tako pa je problematičen tudi status vojakov, ki so v nekem obdobju izvrženi iz sistema in prepuščeni sami sebi.

S problemi je soočeno tudi slovensko pravosodje. Pestijo ga sodni zaostanki in dolgotrajni postopki, večkrat pa se pod vprašaj postavlja tudi odgovornost sodnikov.

Slovenijo te težave pestijo že daljše časovno obdobje, vidnejšega premika pa ni, čeprav nam politične stranke vseskozi za vse omenjeno ponujajo rešitve ali obljubljajo, kar želimo slišati. Na primer, pokojnine v višini tisoč evrov, ali, da bo problem pokojnin rešil demografski sklad, glede katerega se sicer politika ne more dogovoriti.

Politične stranke imajo rešitve tudi za zdravstvo. Treba je ustaviti odtekanje denarja, preprečiti korupcijo in poskrbeti za dodatne zaposlitve, opozarjajo in navajajo še ukrepe, ki naj bi pripeljali do želenega cilja. Pa vendar resnejših premikov ni bilo, ne v času te vlade ne prej.

V zvezi z rešitvami za gospodarstvo politika napoveduje odpravo birokratskih ovir, nižje davke, določene stranke pa imajo rešitev celo za bolj fleksibilno delovnopravno zakonodajo s hkratno večjo zaščito delavcev. Plače so davčno še vedno med bolj obremenjenimi v primerjavi z drugimi državami, prav tako pa nismo uspeli vzpostaviti ugodnega davčnega okolja za gospodarstvo.

Tudi za reševanje stanovanjskega problema obstajajo številne rešitve, od zniževanja glavnice posojila glede na število otrok do vzpostavljanja stanovanjskih zadrug. Večina mladih pa je tudi po končanem šolanju ali ob prvi zaposlitvi še vedno prisiljena živeti pri starših ali v dragih najemniških stanovanjih.

V strankah imajo rešitve tudi za obrambni sistem. Večina jih poudarja, da je treba zanj nameniti več denarja, hkrati pa, da je nujno poskrbeti tudi za boljšo opremljenost naše vojske. V času krize je bil to resor, kjer je država sredstva krčila, nato so se varnostne razmere nekoliko spremenile, država pa je obrambi namenila nekaj malega dodatnih sredstev.

Tudi za sodstvo so bili napovedani številni ukrepi, ki naj bi zmanjšali sodne zaostanke, okrepili odgovornost sodnikov, pa tega ni moč zaznati.

Zakaj torej ne pride do premikov?

Na eni strani bi razloge za to lahko iskali v nesposobnosti politike. Izvršna oblast morda ne zna izpeljati predvidenih ukrepov ali podporne službe slabo pripravijo posamezne rešitve, ki na koncu ne dajejo pravih rezultatov. Lahko, da se tudi vztraja pri določenih rešitvah, čeprav se niso izkazale za najučinkovitejše, pa pristojni ne želijo priznati napake. Pri tem je treba opozoriti tudi na možnost neustreznega kadrovanja, ko posamezne strokovne položaje zasedajo »politični lojalisti« namesto največjih strokovnjakov ali najbolj usposobljenih za posamezno področje. V zvezi s slednjim problem predstavljajo tudi nestimulativne plače.

Drugi del odgovornosti bi lahko pripisali tudi delu zakonodajnega telesa, ki pripravlja slabo zakonodajo. Zakoni, ki jih je treba prepogosto novelirati, ali ne vsebujejo vseh potrebnih elementov oziroma so neustrezni, so na koncu generator novih problemov. Pri sprejemanju zakonodaje je problematična tudi neusklajenost znotraj koalicijskih strank in nesodelovanje med koalicijskimi in opozicijskimi poslanskimi skupinami. Tako lahko na primer zaznamo prakso, da ena in druga stran naslavljata iste probleme, vsaka s svojim zakonskim predlogom, določene rešitve pa se morebiti celo prekrivajo.

Velik del odgovornosti je tudi na političnih strankah. Te, namesto, da bi bi sledile cilju blaginje ljudi, prevečkrat strmijo zgolj k politični moči in oblasti. Namesto koristnih ukrepov tako sprejemajo odločitve, ki so všečne. Prevečkrat pa podlegajo posameznim interesom ali lobijem, ki lahko izvirajo iz okolja ali celo iz članstva strank. V zvezi s tem so posebej problematične predvsem novonastale stranke, ki nimajo programa, in so zato še toliko bolj zanimive za posamezne interese, ki lahko sodelujejo pri soustvarjanju programa.

Kaj si želimo ljudje?

Želje državljanov v zvezi z omenjenim so preproste. Pričakujemo delo politike za zagotavljanje delovanja sistemov države. Želimo si zdravstvenega sistema, ki če ga že financiramo, omogoča koriščenje zdravstvenih storitev, ko jih potrebujemo. Pričakujemo ukrepanje za dostojne plače in pokojnine, ukrepanje za reševanje stanovanjske problematike mladih in delovanje politike na drugih področjih, kjer se pokažejo potrebe. Pri vsem tem pa je bistveno predvsem to, da politika zasleduje cilj splošne blaginje in da je sposobna sodelovanja z namenom vzpostavljanja okolja, ki bo omogočalo boljše življenje.