Papež v postni poslanici svari pred lažnimi preroki

Cerkev po svetu | 06.02.2018, 12:53 Marta Jerebič

V Vatikanu so danes predstavili papeževo poslanico za postni čas z naslovom »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila«. V njej Frančišek svari pred lažnimi preroki, ki obljubljajo srečo ter lahke in takojšnje rešitve za trpljenje. Prve žrtve tega so mladi. Številnim se ponuja lažno zdravilo v drogah, ’uporabi in zavrzi’ odnosih, virtualni resničnosti družbenih medijev ter lahkih, a nepoštenih zaslužkih. Vendar ti prevaranti odvzemajo to, kar je najdragocenejše: dostojanstvo, svobodo in sposobnost ljubiti. Tu papež opozarja pred nasiljem, ki ga izvajamo proti tistim, ki ogrožajo našo ’gotovost’: torej proti nerojenim, bolnim ostarelim, tujcem in bližnjim, ki ne odgovarjajo našim pričakovanjem. Zdravila Cerkve za takšno ohlajeno ljubezen so molitev, miloščina in post, piše papež in dodaja, da bo sedaj že tradicionalna pobuda ’24 ur za Gospoda’ z 9. na 10. marec.

Poslanica v celoti (prevod Radio Vatikan)

»Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno nam bo prišla naproti Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«[1], ki naznanja in udejanja možnost vrnitve Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. To bom storil tako, da se bom pustil navdihniti Jezusovemu izreku v Matejevem evangeliju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Ta stavek najdemo v govoru glede konca časov in se odvija v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo Gospodovo trpljenje. Z odgovorom na vprašanje učencev Jezus naznanja veliko stisko in opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov, torej pred bolečimi dogodki, nekaterimi lažnimi preroki, ki bodo mnoge varali in to tako močno, da bo srcem grozila ugasnitev dejavne ljubezni, ki je v središču vsega evangelija.

Lažni preroki

Prisluhnimo temu odlomku in se vprašajmo: kakšne oblike si prevzamejo ti lažni preroki? Oni so kot »krotilci kač«, saj izkoristijo človeška čustva, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskanja kratkotrajnih užitkov, ki jih napačno imajo za srečo! Koliko moških in žensk živi kot očaranih od slepila denarja, ki pa jih v resnici dela sužnje dobička ali bednih koristi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni ter tako padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so »šarlatani«, ki ponujajo za preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja zdravila, ki pa se izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim je ponujeno lažno zdravilo droge, odnosov v smislu »uporabi in odvrzi ter lahkih, a nepoštenih zaslužkov! Koliko jih je tudi zapletenih v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitrejši, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najdragocenejše, kot je dostojanstvo, svoboda in sposobnost ljubiti. Prevarajo pa nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom… in se s tem osmešimo. Iz tega pa ni več vrnitve nazaj. Ni se za čudit, da hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8, 44), od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je zatorej poklican v svojem srcu razločevati ter preveriti, če ga ogrožajo laži teh lažnih prerokov. Dobro se je naučiti, da se ne zaustavljamo na nivoju takojšnjega, površnega, ampak, da znamo prepoznati to, kar pušča v nas dober in dolgotrajen vtis, saj prihaja od Boga in je za naše resnično dobro.

Ledeno srce

Dante Alighieri si v svojem opisu pekla prestavlja hudiča sedečega na ledenem prestolu[2], kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas ohladi dejavna ljubezen? Kateri znaki nam kažejo na tveganje, da ljubezen ugasne?

To, kar ugasne dejavno ljubezen, je pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1Tim 6,10); njemu sledi zavrnitev Boga in iskanja tolažbe pri Njemu, torej, da imamo raje potrtost kot podporo njegove Besede in zakramentov.[3] Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki jih imamo za grožnjo našim »gotovostim«, kot je nerojeni otrok, oboleli starostnik, začasni gost, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi ta onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v načrtu Boga poje njemu slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosne naprave.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja tega pomanjkanja ljubezni. Ta so: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v to, da se ukvarjamo s tem, kar je navidezno ter s tem zmanjšamo misijonarsko gorečnost.[4]

Kaj storiti?

Če opazimo v svoji notranjosti ter okoli nas pravkar opisane znake, nam Cerkev naša mati in učiteljica skupaj z včasih grenkim zdravilom, ponuja v tem postnem času sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe[5] in bomo končno začeli iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in hoče za nas življenje.

Izvajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi moj brat, saj to kar imam, ni nikoli samo moje. O, kako bi hotel, da se miloščina spremeni za vse v res pravi stil življenja! O, kako bi hotel, da bi kot kristjani posnemali zgled apostolov in bi videli v možnosti podeljevanja svojih dobrin z drugimi, konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ko je povabil Korinčane naj napravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko številne organizacije napravijo nabirko za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako bi hotel, da bi v naših vsakodnevnih odnosih pred bratom, ko prosi pomoč, mislili, da je tudi to poziv božanske previdnosti, saj je vsaka miloščina priložnost postaviti se na stran previdnosti Boga do svojih otrok. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, torej On, ki ga nihče ne prekaša v velikodušnosti?[6]

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter tako predstavlja pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati to, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, napravi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo po pokorščini Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Hotel bi, da moj glas seže onkraj meja katoliške Cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki so odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti po svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, skupaj se postili in skupaj z nami podarili, kolikor je mogoče, za pomoč bratom in sestram.

Ogenj velike noči

Vabim predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa tako ni v Božjem srcu! On nam namreč podarja vedno nove priložnosti, da bi začeli ponovno ljubiti.

Ugodna priložnost tudi letos bo pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas vabi v kontekstu evharističnega češčenja k obhajanju zakramenta sprave. Leta 2018 bo torej potekala petek, 9. in soboto, 10. marca in sicer navdihnjena ob besedah Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev ostala nepretrgoma 24 ur odprta za možnost molitve češčenja in zakramentalne spovedi.

V noči velike noči bomo podoživeli sugestiven obred prižiganja velikonočne sveče. Prižgana pri »novem ognju«, bo luč postopoma pregnala temo in razsvetlila vse, ki so se zbrali pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«[7], da bomo lahko vsi mi podoživeli izkušnjo emavških učencev in bo poslušanje Gospodove besede in nahranitev z evharističnim kruhom, omogočilo našemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Iz Vatikana, 1. novembra 2017,

na slovesni praznik vseh svetih.

[1] Rimski misal, 1. postna nedelja, glavna prošnja.

[2] »Tam je kralj tega žalostnega kraljestva, do srede prs v ledeni tičal mlaki« (Pekel XXXIV, 28-29).

[3] »Zanimivo je to, da se tolikokrat bojimo tolažbe, biti potolaženi. Še več, bolj varne se počutimo, če smo žalostni in potrti. Veste zakaj? V žalosti imamo sami sebe skoraj za glavno osebo. Medtem ko je v tolažbi glavna oseba Sveti Duh!« (Opoldanska molitev, 7. december 2014).

[4] Št. 76-109.

[5] Prim. Benedikt XVI. Okrožnica Spe Salvi, 33.

[6] Prim. Pij XII. Okrožnica Fiedi donum, 3.

[7] Rimski misal, Velikonočna vigilija.