Mati, domovina, Bog

Slovenci po svetu | 09.02.2018, 12:25 Matjaž Merljak

Ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika med našimi rojaki v Frankfurtu v Nemčiji, ko je poleg slovenskih otrok nastopil duhovniški oktet Oremus iz Slovenije, je bila v ospredju ta trojica vrednot, na kateri je med drugimi gradil tudi Ivan Cankar, čigar 100. obletnico smrti se spominjamo.

Pobožični januarski čas je mineval v naši skupnosti že s pogledom na začetek februarja. Na svečnico smo imeli mašo zaradi prostora nekoliko bolj zgodaj kot doslej, popoldan ob štirih. Seveda ta ura ni bila primerna za mlajše zaposlene in otroke, ki so bili še v šoli ali na poti domov. A vseeno se nas je le nekaj zbralo k tej praznični maši z blagoslovom sveč ter podelitvi blagoslova sv. Blaža.

Pogled na prvo februarsko nedeljo so imeli nekoliko bolj uprt tudi učiteljica Natalija, ki je pripravljala učence za Prešernovo proslavo ter župnik Martin in člani župnijskega sveta ob pripravah na to praznovanja. Z druge strani pa je bila ta nedelja 4. februarja dosti bolj naporna za naše goste ob praznovanju slovenskega kulturnega praznika v Frankfurtu, za Duhovniški oktet Oremus iz Slovenije z njihovo umetniško voditeljico profesorico Damijano Božič-Močnik, saj so potovali v ne ravno najlepšem vremenu.

V soboto so gostovali v Stuttgartu, v nedeljo pri nas, potem pa ponoči potovali nazaj v domovino. Zelo lepo število, osemdeset, se nas je zbralo k nedeljski maši, pri kateri so prepevali duhovniki tega okteta, po evangeliju pa nas je nagovoril radovljiški župnik in dekan Andrej Župan. Z lepim in bogatim petjem so seveda nagovorili vse tudi v dvorani tako z bogoslužnimi kakor domovinskimi pesmimi. Vse pa nas je nagovoril domači župnik Martin Retelj s sledečimi besedami:

»Spoštovani gostje, spoštovani vsi, ki ste se odzvali vabilu k praznovanju slovenskega kulturnega praznika!

Smo na začetku leta 2018, ki je v kulturnem območju slovenstva posvečeno zlasti Ivanu Cankarju (1876 -1918), pesniku, dramatiku in pisatelju ob 100. obletnici njegove smrti. Pa naj začnem z dogodkom izpred dobrih deset let nazaj. V nekem manjšem slovenskem kraju so postavili spomenik izgnancem druge svetovne vojne. Dan pred otvoritvijo spomenika si ga je ogledala tudi predsednica Društva izgnancev Slovenije, a jo je napis na spomeniku 'Mati domovina Bog' tako močno zmotil, da ni dovolila slovesnosti otvoritve, dokler tega napisa niso odstranili. Utemeljevala je to zahtevo z ideološkim prepričanjem, češ da so bile te besede v času medvojne revolucije vodilo protirevolucionarne strani. Uspelo pa je le ohraniti nekoliko prirejene besede iz 84. psalma: 'Celo lastovka si najde dom, gnezdo za svoje mladiče pri tvojem oltarju, moj Gospod in moj Bog'. Omenjena oseba naj bi bila sicer po izobrazbi pedagoginja, pa kakor da ne bi nikoli slišala za pesnika in skladatelja Miroslava Vilharja, ali pesnika Simona Gregorčiča ali pa vsaj za Ivana Cankarja. Vsi ti in še kdo poleg teh so svoja dela gradili ravno na tej triadi, trojici vrednot 'Mati, domovina, Bog'.

To trojico vrednot pri Ivanu Cankarju verjetno najbolje prikaže akademik France Bernik (r. 1927, med drugim je bil tudi gostujoči profesor na univerzah v Frankfurtu, Gießnu, Marburgu, Heidelbergu, Göttingenu) v delih Milan in Milena, v Podobah iz sanj in v noveli Konec. 'Domovinska ljubezen se ne podaljšuje samo v ljubezen do matere, čustvo ljubezni utemeljuje ves svet. Domovina in Bog se v njegovi zavesti povezujeta. 'Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan' (Cankar: Dom in svet 39, 1926, št. 5, 181). Duša je sodnica, ki ji ni moč ubežati. Ona je avtoriteta, ki pošteno kaznuje svojega lastnika' (po Wikipediji).

Ne, nismo zbrani ravno v domovini, pač pa v tujini, ki pa se mnogim vedno bolj rojeva kot nova domovina, da v svojem maternem jeziku počastimo Prešernov dan, praznik slovenske kulture. Ob množici modernih pripomočkov in sredstev za medsebojno povezovanje, izobraževanje in kulturno bogatitev, ostaja tiskana oblika, najsi bo knjiga, revija ali časopis (tukaj seveda izpuščam pogrošne primerke rumenega tiska), še vedno temelj. A kaj, ko slovenska in nemška pošta nista zmožni v nekem razumnem času dostaviti poštnih pošiljk. Skoraj redno traja dostava pisem, revije ali časopisa tja od 10 do 14 dni; pa tudi 50 dni je bila dosežena hitrost zadnje mesece prejšnjega leta.

Če nimaš za slovenske televizijske oddaje ravno kartice za odklepanje, potem velikokrat tudi domačih slovenskih oddaj, dokumentarnih filmov ali celo poročil ne boš mogel videti, ker ostanejo enostavno zaklenjene. Kot primer navajam dokumentarni film 'Tu je paradiž, tu je nov svet' o 200-letnici odkritja Postojnske jame, ki je ostal zaklenjen. Ali pa pogovor (7.1.2018) z Dejanom Valentinčičem o zdomstvu in izseljenstvu, ki je prav gotovo eden najboljših poznavalcev tega področja, je ostal skoraj do zadnje minute v celoti zaklenjen. Kako se že temu v ne ravno lepem slovenskem jeziku reče? Menda 'šlamparija', ali pa nekoliko manj ostro neodgovorno, malomarno ravnanje na delovnem mestu.

Morda se bodo te tri vrednote (mati, domovina, Bog) v tem letu večkrat slišale in pojavile v javnosti, morda bodo koga celo zmotile in jim bo nasprotoval, a bo s tem nasprotoval tudi Ivanu Cankarju in njegovemu spoznanju ter še mnogim drugim umetnikom, ki so svoja dela temeljili ravno na teh treh vrednotah.

Da, mati, domovina, Bog. Upam, da vas, da nas te tri besede, te tri vrednote ne motijo in razburjajo«.

Nastopajoči otroci so recitirali in predstavili Prešerna, Zupančiča in Cankarja, postavljali uganke, igrali na instrumente, z njimi pa so sodelovali tudi nekateri starejši. Tako je nastala zelo lepa lepljenka raznih oblik nastopov za to naše praznovanje slovenskega kulturnega praznika. Po zahvali in obdaritvi gostov in učiteljice pa smo ta praznični večer zaključili ob raznovrstni hrani in pijači, za kar so poskrbeli Helena in drugi člani župnijskega sveta ter mnogi drugi, ki so prinesli za ta večer razne oblike domačih sladkosti. Hvala vsem za nastope, hvala vsem za prisotnost in pogostitev in še mnogo drugih drobnih pozornosti.