Najpomembneje je delati na odnosih

Oddaje | 06.01.2018, 18:00 Nataša Ličen

Roman Pušnjak, vodja otroškega in mladinskega zbora v župniji Vič, nekdanji pevec v opernem zboru, danes pa v Slovenskem narodnem gledališču Operi in Baletu Ljubljana opravlja delo inspicienta, producenta in organizatorja programa, občasno je tudi priložnostni ustvarjalec glasbe.

Ker v božičnem času Roman Pušnjak tudi koleduje, v manjši skupini že več kot tri desetletja, in sodeluje pri ustvarjanju tradicionalne župnijske božičnice, smo ga povabili k pogovoru na praznik Gospodovega razglašenja v oddajo Naš gost.

Roman Pušnjak: »Koledujemo že več kot trideset let, ali bolje, hodimo in delimo blagoslov na tretji sveti večer, na predvečer svetih treh kraljev, zraven seveda tudi kaj zapojemo, čeprav pri našem koledovanju ni poudarek na petju, ampak na blagoslovu stanovanja, hiše in ljudi, ki v njej prebivajo. Vse se je začelo pri frančiškanih, več kot trideset let nazaj, že od vsega začetka smo imeli zraven duhovnika, no, čisto na začetku diakona. Tudi mi smo seveda oblečeni v tri kralje, preobleka tudi pripomore svoje, ampak, kot rečeno, največji poudarek je pri našem koledovanju blagoslov. V vsakdanjem življenju velikokrat pozabljamo na blagoslov, oziroma na milost, ki nam je dana z blagoslovom. Prehitro se vse skupaj dogaja, preveč reči imamo okrog sebe. Po drugi strani pa vse pogosteje pozabljamo nase in se ne znamo umiriti in se ustaviti. Blagoslov je ena milost, ki nam pomaga, vsaj meni, prebroditi težje trenutke ali pa da se še bolj veselim dobrih in veselih. Ko koledujemo veliko prejmemo tudi v zameno.«

Tradicionalne božičnice v župniji Vič 

»V župniji Vič vodim otroški pevski zbor, skupaj z Marjanom Buničem, vašim radijskim kolegom, pa mladinski župnijski pevski zbor, s katerima vsako leto ustvarimo Božičnico. Pred približno osemnajstimi leti si jih je zamislil p. Marjan Čuden, nekdanji župnik, v smislu nadomestitve prazničnega nagovora duhovnika, ker je bil prepričan, in izkazalo se je, da je imel zelo prav, da se pesem na praznik lahko veliko bolj dotakne src, posebej najmlajših, bolj kot klasična pridiga oziroma homilija. Kako to izvedemo? Vsakič imamo neko zgodbico, vezni tekst, v kateri nastopajo različni liki, ki nas vodijo v skrivnost Božiča. Ob tem zapojemo še nekaj pesmi, in vsemu temu zbrano sledijo tudi najmlajši, ki tako lažje doživijo vsebino božičnih praznikov.«

Kot zborovodja je najpomembneje delati na odnosih

»Skozi pesem mlade tudi vzgajamo, svoje poslanstvo kot zborovodja čutim v nekaj točkah. Najpomembneje je, da mlade sploh uspemo držati skupaj, v druženju. Saj je vedno več individualizma, tudi s telefoni in računalniki, takšen je odraz današnjega časa in že to, da so mladi enkrat na teden pripravljeni priti na vaje za uro ali dve, je velik dosežek. Trudimo se, da predvsem delamo na odnosih med mladimi sami, seveda sledi temu tudi petje, po možnosti čimbolj lepo in pravilno, s tem, da če kdo poje malo po svoje, ga ne kregamo in ga ne vržemo ven, a ne, zraven pa se seveda tudi trudimo, da jih vzgajamo v veri, kolikor kot laik to lahko naredim, drugače imamo pa tudi pomoč naših patrov na Viču. Večkrat pride zdajšnji župnik, p. Pepi, nam podeli blagoslov in takoj gre lažje.«

Nekdaj odličen pevec v opernem zboru

»Kot pevec v opernem zboru sem začel po avdiciji peti pred več kot triintridesetimi leti, še nekaj več. Potem pa so se pokazale druge priložnosti in potrebe, postal sem inspicient, zdaj delam tudi kot producent, organizator programa. Pojem ne več, le v zaodrju včasih pritegnem pri kakšni skladbi ali operi, ki sem jih včasih pel kot operni zborist, nekoliko bolj potiho, malo za dušo. Pesem človeka nikoli ne zapusti, brundam vsakič, kot nanese, tudi ob poslušanju radia, pa med tem, ko učim zbor seveda, je tudi treba kaj zapeti.«

Delo v operi je pestro, v hiši se odvija življenje

»V Operi se odvija življenje, pestro je, včasih naporno, kdaj pride do konfliktov, skratka življenje, drugače pa tisti, ki smo tu, pravilom vsi uživamo pri tem. Praktično polnih triintrideset let, kar sem v Operi, govorim, da grem v Opero in ne v službo. To, da greš nekam, tam poješ in se razdajaš, dobro, jaz zdaj ne pojem več, pa vendar sem ves čas v stiku z odrom, z nastajanjem nove produkcije, in vsega tega ne jemljem kot službo, pač pa mi je v veliko veselje. Hvaležen sem za to danost, da lahko uživam pri delu, za katerega sem še plačan. Opera je živ organizem. Trudimo se za dobre predstave in na to se z dokaj dobrim obiskom odziva tudi občinstvo.«