Sveta maša v cerkvi sv. Trojice
AUDIO: Različne cerkve v iskanju edinosti
Slovenija Marjana Debevec
V Nadškofiji Ljubljana se je teden molitve za edinost kristjanov začel v četrtek, 18. januarja, z mašo, ki jo je daroval pomožni škof dr. Franc Šuštar. V nedeljo, 21. januarja, je bilo v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani ekumensko bogoslužje, ki sta ga vodila škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji Geza Filo in tajnik Slovenskega ekumenskega sveta in profesor na Teološki fakulteti dr. Bogdan Dolenc. V ponedeljek, 22. januarja, pa je bilo v cerkvi Sv. Trojice pri Uršulinkah srečanje predstavnikov in vernikov različnih krščanskih skupnosti. Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Pel je zbor Psallite iz Ljubljane.
Tajnik Slovenskega ekumenskega sveta dr. Bogdan Dolenc je v nagovoru spomnil na slovenske redovnice, ki so bile po drugi svetovni vojni izgnane iz bolnišnic, domov in vzgojnih ustanov. Prav na dan žena leta 1948 so jih dobesedno vrgli na cesto, da je bilo ponižanje še bolj očitno. Bilo jih je 616. Slišale so klic ubogih iz drugih republik bivše domovine in odšle na pomoč. Veliko se jih je tedaj izselilo v Srbijo, Črno goro, na Kosovo, v Makedonijo in BiH, kjer so med pravoslavnimi in muslimani nadaljevale z delom. Tam so jih sprejeli z odprtimi rokami, celo v vojaške bolnišnice, kjer so imele ponekod svojo kapelo. Z delom po klinikah in s strežbo bolnikov po družinah so slovenske redovnice gradile vezi ljubezni in edinosti. Bile so zares apostoli ekumenizma. Utrjevale so zavest bratske vzajemnosti.
Po maši so bila pričevanja predstavnikov treh Cerkva. Nadškof Stanislav Zore je dejal, da smo v našem ekumenskem prizadevanju, »o tem sem prepričan, presegli skušnjavo, da bi edinost uresničevali preko enakosti. Takšno misel bi nam lahko vsilil samo nekdo, ki noče edinosti med kristjani in jih zato skuša potegniti v vrtinec prizadevanja, da bi drugi postali nam enaki. Zelo hitro se takšna misel spremeni v strup za resnično edinost, saj v njej ni prostora za ljubezen. Kjer pa ni ljubezni, tudi življenja ni in zavlada smrt.«
Protojerej Srbske pravoslavne Cerkve Borislav Livopoljac je dejal, da je na »nas, duhovnikih, vernikih kristjanih velika odgovornost, da bomo odprti in bomo nenehno iskali dobre načine pogovora in dogovora s pripadniki drugih verskih skupnosti, posebej tistih, s kateri nas povezuje soobstoj na istem kraju«.
Škof Geza Filo iz Evangeličanske Cerkve v Sloveniji je povzel misel predsednika Svetovne luteranske zveze nigerijskega nadškofa Panti Filibusa Musa s srečanja s papežem Frančiškom 7. decembra v Vatikanu, da lahko zdaj s čistim spominom »z zaupanjem gledamo v prihodnost, ki je neobremenjena s preteklimi konflikti in predsodki, prihodnost, katere edini dolg je vzajemna ljubezen, prihodnost, ki nas poziva, da prepoznamo darove, ki prihajajo iz različnih konfesionalnih tradicij ter jih sprejemamo kot skupno dediščino. Ne glede na vsa nesoglasja, razlike in bolečine iz preteklosti, pa se moramo zavedati sedanje, temeljne in trajne resničnosti našega krsta, zaradi katere smo postali Božji otroci ter drug drugemu bratje in sestre. Odslej ne bomo nikoli več dovolili, da bi bili nasprotniki ali tekmeci.
