Besede so prva dediščina

Komentarji | 23.01.2018, 14:35 Nataša Ličen

Vas je v zadnjem času kaj tako navdihnilo, da ste o tistem še dolgo razmišljali? Prevzelo, morda celo malo spremenilo? Če smo spretni v zaznavanju in če navdušeno zremo v svet, se resnično lahko hitro najde kaj, kar nas preplavi in vsrka vase.

Ne zamerite, da razmišljanje začenjam z vprašanjem, ko pa imam besedo tu in zdaj zato, da jaz podajam odgovore. No, v meni zadnjih nekaj dni močno odmeva knjižno delo Lojzeta Kozarja "Mamina ruta". Ob branju prvih strani me je pogosto skelelo v očeh, odložila sem knjigo in si rekla, ne bom brala tega, žalosti in krivic imam dovolj, jih ni težko srečati, saj se motajo po naših poteh skozi življenje na vsakem koraku. Zakaj bi prostovoljno s tem polnila še svoj prosti čas? Ampak, knjiga je vlekla in spet sem jo vzela v roke ter brala in prebrala v enem zamahu do konca. Hvaležna sem, da me je našla ali pa sem jaz njo. Povest je čutna, skoraj nežna, čeprav v sebi tako kruta skozi usode ljudi, ki jih je tepla nesreča in razburkano preoblikovanje družbe. Kozarjeva povest stisne pri duši zaradi hudega, kar so prestajali naši predniki. Pa tudi zato, ker vemo, da stari, čeprav popravljeni krivici, že sledijo, tu ali kje drugje po svetu, nove in nove. Brez konca. 

Prepričana sem, da večina od vas knjigo dobro pozna in jo je brala, morda večkrat in že dolgo, dolgo nazaj. In zakaj jo omenjam? Mogoče, ker je lahko tudi eno od koristnih gradiv za branje v izogib pozabi določenih poglavij naše preteklosti in krutega znašanja oblasti, sistema nad ljudstvom in tudi obračunavanj ljudi med seboj, ki na žalost tudi dobivajo vedno nove in nove posnemovalce. A nisem želela zaviti v to smer. Želim, da bi vas nekaj, nekdo, karkoli že, tako objelo in zavzelo vašo pozornost, kot je mene v zadnjih nekaj dneh ta knjiga. 

Knjigo omenjam zaradi odmeva, ki ga je pustila v meni, in zaradi podoživete moči besed. Ubesediti, kar vidim, kar zaznam, mislim, kar občutim, kar skozi mojo resničnost je ali si želim, da bi bilo ... kako velika reč je to. A besedi moramo dati priložnost, dati ji moramo prostor in čas. In povest, kakršna je Kozarjeva, je povest milozvočnosti našega naroda, bogastva izrazov, ki nas spodbudi ali celo osvoji do takšne mere, da si želimo še.

Pri svojem delu, ker se po novem in naprednem to pač tako dela, gledam, da hitro in s čim manj besed kar največ povem. Včasih uspe, prevečkrat pa ne. Pa se sprašujem, smo res tako na tesnem s časom, da ga tudi za besede nimamo več? Podrobnosti, se zdi, niso ključne, štejejo le dejstva, nič vživljanja, razumevanja enih in drugih, tehtanja, presojanja, opisovanja, razlaganja. Lepo vas prosim, to je izguba dragocenega časa!

Besede? Res so veličastne, kako uspejo oživljati čustva, slikati že minljivo, komaj sluteno, čeprav ne doživim, me besede prenesejo v čas daleč pred menoj, in to s takšno močjo, da nekaj časa tam sobivam, vzporedno sem tam in tu. Kdo ali kaj še zmore to tako, kot to uspeva besedam? Jim uspe, če si zanje vzamem čas. Če besede slišim. Jim prisluhnem.

Napredek, razvoj, inovacije ... toliko novih možnosti imamo. Za vse to seveda sem, a ne na račun izbrisa množice besed. Novosti, preden jih spustimo na prostost, potrebujejo odgovorno presojo, razlago, pojasnilo, pogovor. Novosti je treba pregnesti z orodjem, ki je tako veličastno in dano samo ljudem z orodjem besed. Marsikatera novost je bila dana v uporabo s premalo razlage in premisleka. In zdaj, ko se pri posameznih novostih, ki so med nas vstopile s svetlobno hitrostjo, soočamo ob vseh prednostih tudi s slabimi posledicami, si bomo verjetno lahko pomagali le z besedo. V besedah je navdih zbliževanja. Kakor koli obračamo, se vrnemo na izhodišče, ljudje potrebujemo besede. Sem/smo, če me/nas drugi nagovori, mi/nam podari besedo. Besede ukoreninjajo, zapolnijo praznino, potolažijo, vrnejo vrednost in popravijo.

Seveda vse niso takšne. V besedah je moč, mi jim dajemo pomen, mi jih določamo, katere so dobre ali slabe. 

Moj pogled je tokrat usmerjen v besede, ki so vredne, ki nas mrežijo, da smo si lahko še bližje. Naj nam ne bo škoda časa za besede in ne bodimo takoj nestrpni, če si kdo drug vzame besedo.

Smo v evropskem letu kulturne dediščine, ki nas želi spomniti, od kod in kaj smo, in večina dediščine se prenaša z besedo. Besede so naša prva dediščina.

V našem narodnostnem krogu smo to leto tudi v Cankarjevem letu, torej v letu njegovih besed, obujanje tudi teh bo vsekakor koristno, mogoče tudi zaradi volilnega leta, da ne bi spet spregledali, pozabili, česar pozabiti o našem narodu in oblastnikih ne gre. Toda, kot sem že rekla, ne želim o tem.

Želim si le, da bi, ko smo drug z drugim, našli prave besede, jim dovolili, da nas popeljejo s seboj na potovanje, v odkrivanje svojega doživljajskega vrtiljaka in skozi čutni svet drugih. Če bomo znali prisluhniti sebi in drugim, če bomo znali ubesediti svoje misli in čustva, bomo preživeli. Se vam zdi, da pretiravam?

Vse glasneje in pogosteje učeni opozarjajo, kako pomembno je najprej poznati, potem znati izbrati in nenazadnje uporabljati prave besede, znati z njimi povedati, kaj čutimo in kako zaznavamo, kaj želimo, saj drugače nas drugi ne bodo razumeli in zgodilo se bo najhujše, ujeli se bomo v lastno nezmožnost razlage, ker ne bomo znali z besedami. Želeli bomo povedati, pa ne bomo znali, ker ne bomo poznali besed.

Kjer ni besed, pa zaveje praznina, saj z izgubo besed, izgubimo najširšo pot do drugih. In sodobni svet izgublja besede. Res, da nastajajo nove, jezik se razvija, je živa tvorba, nove generacije za svoje potrebe izumljajo nove izraze, sodobni svet z novostmi izumlja nove pojme. Po drugi strani pa se besedišče krči, poenostavlja, v obtoku žal ni vse njegove pestrosti. Zato se jezik tudi siromaši.

Izbrano besedovanje žlahtni. Kdor bere in zna razbrati pomen besed, kdor bere in ob branju zna razbrati, kako besede odmevajo v njem, ta bo vedel, kaj je žlahtno besedovanje in kaj besedičenje. Tišina in glasba, ki sta včasih bolj nagovarjajoči kot tisoč besed, sta močni nasprotnici.

Kot z vsem, je zato treba znati z besedami. In ko nastopi čas, tudi utihniti. 

Če so besede kot gradniki za boljše odnose in plemenitejši svet, jih je redko kdaj preveč.

Da mojih besed ne bo preveč, se le še zahvaljujem za poslušanje in želim, tudi zaradi poudarkov letošnjega leta, da bi dali besedam priložnost. Naj vas očara Cankarjeva ali beseda koga drugega, kot je mene Kozarjeva "Mamina ruta".