Od Jeruzalema do ’Piranskega zaliva’

Komentarji | 02.01.2018, 13:48 Tone Gorjup

Pred dnevi smo dobili občutek, da je vprašanje Jeruzalema ter nadaljevanje pogajanj med Izraelci in Palestinci v rokah Slovenije. Za trenutek se je zdelo da je priznanje Palestine s strani naše države pomembnejše kot iskanje dogovora s Hrvaško o uresničitvi razsodbe arbitražnega sodišča. Le teden dni pred tem, ko naj bi meja tudi dejansko zaživela, je vlada sprejela sklep o nadaljevanju postopka priznanja Palestine kot neodvisne države. Minister Erjavec je ob tem še napovedal, da bi bil postopek lahko končan marca ali aprila.

Za novo napetost v Sveti deželi je sicer poskrbela odločitev ameriškega predsednika Trumpa, da bodo ZDA veleposlaništvo iz Tel Aviva preselile v Jeruzalem in ga s tem priznale za prestolnico Izraela. Temu je sledila mobilizacija muslimanskih držav, za katero je poskrbel turški predsednik Erdogan. Muslimanski voditelji so tako na Vrhu Organizacije islamskega sodelovanja v Carigradu priznale Palestino in vzhodni Jeruzalem kot njeno glavno mesto ter pozvali vse države, naj sledijo njihovemu zgledu. Mnogi so povsem preslišali besede palestinskega predsednika Abasa, ki je ob tem poudaril, da je Jeruzalem palestinsko, arabsko, muslimansko in krščansko mesto, večna prestolnica države Palestine. Izralecev in judov ni omenil. Tako je Jeruzalem oziroma del tega mesta v tednu dni vsaj navidez postal prestolnica dveh držav. Status Jeruzalema je stvar dogovora na mirovnem procesu Izraelcev in Palestincev. Na to je opozorila tudi resolucija Generalne skupščine Združenih narodov o Jeruzalemu. Pri nas smo lahko slišali, kako resolucija poziva ZDA k umiku priznanja Jeruzalema kot prestolnice Izraela. Dejansko pa resolucija, ki ni pravno zavezujoča in ima predvsem simbolni učinek, obžaluje nedavno odločitev glede statusa Jeruzalema. Pri tem niso navedene ZDA in ne Trumpova odločitev. Njeno glavno sporočilo je, da je treba status Jeruzalema rešiti na pogajanjih med Izraelom in Palestinci ter da kakršnakoli odločitev zunaj tega okvira nima pravnega učinka in da jo je treba preklicati.

Slovenija je sicer že pred leti napovedovala priznanje Palestine, kar naj bi se zgodilo v okviru večje skupine evropskih držav. Zdaj je po mnenju Erjavca napočil čas za priznanje. Zanimivo, da resolucije o Jeruzalemu nista podprli naši sosedi Madžarska in Hrvaška. In če bo Slovenija priznala Palestino, bo to pomenilo, da je vzhodni Jeruzalem njena prestolnica? Bo Slovenija kršila resolucijo, za katero je sama glasovala? Se Slovenija strinja tudi s tistimi, ki bi Izrael izbisali z zemljevida sveta? Med njimi je Hamas brez katerega ni Palestine, pa čeprav gre za teroristično organizacijo.

Mimo političnih prerivanj je med božičem po gregorjanskem in julijanskem koledarju v ospredju Jeruzalem kot mesto miru, z bližnjim Betlehemom, Davidovim mestom, iz katerega prihaja odrešenje. Krščanski voditelji Svetega mesta so se že pred resolucijo v božični poslanici zavzeli, da Jeruzalem ohrani sedanju status, dokler ne bo dosežen mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci. Poudarili so tudi, da nedavne odločitve ne prinašajo miru, ampak ga oddaljujejo. Sveti večer je bil tak kot vsako leto. Procesija romarjev se je iz Jeruzalema odpravila v Betlehem. Cilj vseh je bila votlina Jezusovega rojstva in evangeljsko oznanilo o novorojenem Odrešeniku. V praznovanje, ki smo ga doživljali katoličani, zdaj vstopa pravoslavni svet. Novorojeni more spremeniti svet, če ga vzamemo resno, če smo zvesti svojemu prepričanju. Pri polnočnici se je nadškof Pizzaballa, apostolski administrator v Jeruzalemu, obrnil tudi na politike in državne voditelje. "Tistim, ki imajo moč, da odločajo o naši prihodnosti, politikom, svetujem, naj imajo pogum, naj se ne bojijo drznosti in tveganj. Bolj kot kdajkoli prej potrebujemo danes pravo in resno politiko. Kljub mnogim razočaranjem v preteklosti in sedanjosti, ne opustite vizije." Ponovil je, da je Jeruzalem mesto miru in da miru ni, če je kdo izključen. Jeruzalem bi moral vključevati, ne izključevati. Jeruzalem je mesto Izraelcev in Palestincev ter treh ver: judovske, krščanske in muslimanske.

Slovenija si je vzela precej časa za reševanje palestinskega vprašanja. Je storila isto s pripravami na uresničitev razsodbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško? Verjetno je to eno najpomembnejših zunanjepolitičnih vprašanj zadnjih let, ki zadeva tudi naše notranje življenje. 29. december je za nami in dan za tem se ni prav veliko spremenilo. Slovenija je res sprejela potrebno zakonodajo, ki je stopila tudi v veljavo, a trije hrvaški ribiški čolni so bili znova blizu sredine Piranskega zaliva in to v spremstvu hrvaške policije. Protest, izmenjava diplomatskih not in Erjavčeva izjava, da »imamo dovolj materiala za tožbo na Evrospkem sodišču«, verjetno ni rešitev. Dejstva so jasna: za nas je arbitražna razsodba začela veljati, za Hrvate sploh ne obstaja. V Zagrebu zavezo arbitraži jemljejo tako kot v Ljubljani obljubo o prodaji NLB, ki so jo dali Bruslju. EU nam je sicer zagotovila posredika, a ta vztraja, da gre za dvostransko vprašanje med članicama povezave.

Kaj je storila vlada ali boje naša diplomacija, da bi si zagotovila močno podporo Evropske unije, drugih naših sosed, ZDA, morda celo Združenih narodov? Še Palestina bi verjetno pustila, naj se o tem zmenita Ljubljana in Zagreb. Slovenija je predlogo zavračala dialog z Zagrebom, ki je potreben tudi zaradi drugih nerešenih vprašanj. Erjavec, ki naj bi kot vodja diplomacije pripravil obisk Cerarja v hrvaški prestolnici, je kot branjevka na trgu razkladal, da nima pomena hoditi tja. Zdaj se zanaša na Evropsko sodišče in se kot večina vladnih funkcionarjev že pripravlja na volitve. Pred pol leta bi moral vedeti, kaj si o arbitraži mislijo v Rimu, na Dunaju, v Budimpešti, v Vatikanu, Bruslju, Beogradu, Sarajevu, Podgorici in še kje. Takrat je bil še čas, da bi z načelno predvsem pa tiho diplomacijo pridobil podporo naši državi, ki bi jo zdaj nujno potrebovali. Res so se oglasili na Dunaju, a zaradi lastnega interesa, saj si želijo, da imata Slovenija in Hrvaška urejeno odose tudi zato, da šengenska meja ne bo kot strgano rešeto odprta za nepredvidljive obiskovalce.

Tako kot za Jeruzalem, so tudi v primeru arbitražne razsodbe potrebni dialog, medsebojno spoštovanje in posluh za tiste, ki živijo ob meji.