Plebiscitarna podpora osamosvojitvi je bila in ostaja vrednostno središče slovenskega naroda

Slovenija | 27.12.2017, 14:45 Tone Gorjup

Pred 27. leti smo imeli plebiscit za samostojno Slovenijo. »Jugoslavije ni več, sedaj gre za Slovenijo,« so bile besede dr. Jožeta Pučnika, ki so odmevale na dan, ko smo se enoglasno odločili, da želimo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Danes, 27 let po tem dogodku, se šele lahko zavedamo, kaj smo tedaj zares velikega naredili. Na plebiscitu smo postavili temelje za samostojno državo, poti nazaj ni bilo več, našim izvoljenim predstavnikom smo dali jasno nalogo, ki so jo morali izpolniti v pol leta. Slovenke in Slovenci smo končno postali narod s svojo državo in že prvi dan samostojnosti smo jo morali braniti z orožjem in plačati krvavi davek, da smo jo obranili.

Zato danes upravičeno praznujemo praznik samostojnosti in enotnosti. In prav enotnost, ne samo nas državljanov, pač pa našega političnega vodstva, je bila tista, ki nam je omogočila, da smo zmogli ta zmagoviti korak. Nekateri zgodovinarji, ki se ukvarjajo z našo novejšo zgodovino, so prepričani, da je bilo plebiscitno obdobje 1990 edino obdobje naše zgodovine, ko smo bili resnično enotni, državljani in politično vodstvo.

V času druge svetovne vojne bi pričakovali več enotnosti, vendar se to ni zgodilo. Vrh slovenske politike se je umaknil v varno zavetje tujine, tisti, ki so ostali, so se razdelili na dva ideološka pola, pri čemer je eden želel prevladati, kar mu je tudi uspelo. S tem se je začrtala pot nedemokratične, izključevalne družbe. V luči današnjih spoznanj lahko trdimo, da so bila ta leta največja nesreča za slovenski narod, ki je pustila trajne posledice, ki jih čutimo še danes. V vojni in revoluciji, ki se je raztegnila še v prvo povojno obdobje, so se izgubile cele generacije, na katerih bi se gradila naša prihodnost. Povojna represija je prinesla na površje povprečnost, neambicioznost, slovenskemu narodu je vsiljevala tuje vrednote. Sovjetski model družbene ureditve v Sloveniji ni nikoli v celoti uspel, uspelo pa je, da so naši starši začeli šepetati, se zapirati v intimo naših domačih ognjišč.

In so prišla osemdeseta leta, ko je vedno bolj postajalo jasno, da socialistični model družbene ureditve ne uspeva, po smrti Tita sta Jugoslavijo držali skupaj samo še komunistična partija in armada, ki je postala država v državi. Naše plače, takrat imenovani osebni dohodki, so imele največjo vrednost na plačilni dan, v vrstah smo čakali za osnovna živila, vožnja z osebnimi vozili je bila omejena. Stavke, ki jih sicer socialistični sistem ni priznaval, so bile prepovedane, dogajale pa so se prekinitve dela. In to vsak dan.

In se je zgodila stavka v Titovih zavodih Litostroj, kjer nastopi France Tomšič, ki je prižgal plamen upanja, poguma in vere, da samo res demokratična družba lahko upa v lepšo in svetlejšo prihodnost. Tisoče stavkajočih je prepričal, da je rešitev vseh nakopičenih problemov, ki delavstvo peha v revščino in brezizhodnost, edino v demokratizaciji našega družbenopolitičnega sistema, v vzpostavitvi parlamentarne demokracije. Za parlamentarno demokracijo pa sta potrebni vsaj dve enakopravni politični stranki. Zbrani stavkajoči, ki so predstavljali dobršen del ljubljanskega delavstva, so ustanovili Socialdemokratsko stranko Slovenije – SDZS, ki je imela cilj, da deluje paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov – ZKS.

Od takrat naprej je bilo vse lažje. Ideje Društva pisateljev in Nove revije ter nova družbena gibanja so prispevali k političnemu pluralizmu in novemu položaju Slovenije v takratni Jugoslaviji in skupnosti evropskih narodov. Politični pluralizem je postajal vizija vedno širšega kroga ljudi. Strah pred represijo je zgineval, množice podpornikov sprememb so se večale, o tem je začela razmišljati tudi slovenska partija, ki je z odhodom s kongresa zvezne partije povzročila, da je Jugoslavijo povezovala samo še armada in z njo pretnja grobe represije..

In spet smo pri Francetu Tomšiču, ki je nepregledni množici na Kongresnem trgu v vsem razumljivem jeziku predstavil dejansko stanje suverenosti Slovenije. Povedal nam je, da ne odločamo ne o uporabi puške, saj so naše fante po mili volji razporejale vojaške oblasti v Beogradu, ne o uporabi palice, saj so proti volji Slovenije obsojali državljane Slovenije, federacija pa nam je predpisovala, koliko denarja moramo odvesti v Beograd. Prepričal nas je, da bi kot samostojna država lahko dobro, predvsem pa mirno živeli v okviru Evropske skupnosti.

Nekaj mesecev po tem je bil pritisk množic in nastajajoče opozicije tako velik, da je bila partijska oblast prisiljena spremeniti slovensko ustavo, s čimer so bili podani pogoji za prve svobodne, tajne parlamentarne volitve. Nastala demokratična opozicija, ki je na volitvah nastopila enotno, ponudila je program demokratizacije in osamosvojitve Slovenije in dobila mandat volivcev, da ta program tudi izvede. Vprašanje plebiscita je še isto leto postalo ključno na poti v samostojno Slovenijo, potrebovali smo pravne temelje za osamosvojitvene korake.

Naključje ali pa tudi ne, to se je dogajalo v adventnem času, ko smo v pričakovanju novega rojstva, kar daje dogodkom dodatne simbolne dimenzije. To so bili štirje tedni enotnosti, ko so naši politiki – z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv, hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh, kjer so naznanjali in vabili ljudi na plebiscit za samostojno Slovenijo. Nikdar prej in nikoli kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi danes ne, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Enotnost politične elite je bila kratkotrajna, bila pa je ključna, saj je slovenski narod opogumila in prepričala, da se je na plebiscitu izrekel za samostojno državo Slovenijo.

Čas je, da se Slovenci zavemo veličine dejanj utemeljiteljev naše državnosti, da smo nanje ponosni, da se z njimi predstavljamo in postavljamo pred svetom. Kot prvi majhen korak na tej poti predlagam, da po njih v prestolnici poimenujemo največje ulice in trge ter jim postavimo spominska obeležja. Čez dve leti bomo slavili trideset let samostojne Slovenije, do takrat je dovolj časa, da se to tudi naredi.

Vir: Časnik.si (tukaj lahko preberete komentar v celoti)