Robert Božič
Pa jejte plastiko, če vam je vseeno!
Kmetijstvo
Predzadnji dan novembra so na seji Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor med drugim opravili tudi drugo obravnavo predloga zakona o ureditvi lastništva javnih cest. Pobudnik obravnave je bil Državni svet, jasno pa je, da je zakon nastajal pod mecenstvom občin, saj je tudi avtor besedila župan ene od njih.
Briga nas ustava, jo bomo že spremenili...
Predlog zakona sicer poskuša reševati perečo problematiko lastništva zemljišč, na katerih je bila v minulih desetletjih zgrajena javna infrastruktura, največkrat gre pri tem za ceste. Če zelo na kratko povzamem, je zakonski predlog predvidel neke vrste razlastitev lastnikov zemljišč in zanimivo, čeprav ga je pisal priznani pravnik, mu je jasno nasprotovala tako Zakonodajno pravna služba Državnega zbora, kot tudi vlada, ki je celo ocenila, da je “v pretežnem delu neskladen z ustavo Republike Slovenije.”
Odbor je obravnavo sklenil z odločitvijo, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo in po nekaterih podatkih si je skoraj pol milijona lastnikov zemljišč vsaj začasno oddahnilo ter se izognilo grozeči razlastitvi.
Problematika je pereča, pri ureditvi razmer se pojavljajo različna stališča in zahteve, vsekakor pa je potrebno biti zelo previden vsakič, ko oblast katere koli vrste začne govoriti o razlastitvi ali kot se temu danes bolj udobno reče, priposestvovanju v javnem interesu.
Dejstvo je, da se je javna infrastruktura v preteklosti marsikdaj brez soglasja lastnikov in s tiho prislilo gradila po privatnih zemljiščih. Nikoli ni bila izvršena odmera teh zemljišč ter izplačano pravično nadomestilo. Še več, ker lastništvo ni urejeno, lastniki že dolga desetletja tudi za ta zemljišča državi plačujejo davke. Ustava je glede nedotakljivosti lastnine jasna, a apetiti so veliki.
Usodna privlačnost denarja
Ni še dolgo nazaj, ko so bila v teku pogajanja med vlado in občinami glede t.i. glavarine. Pozorni na dogajanje so takrat ozavestili, da je vladna stran v teh pogajanjih "vrgla" nespodobno povabilo županom in sicer, kaj zahtevate višjo glavarino, če pa dajatev, ki vam pripadajo, ne poberete.
Med drugim se je ta trditev dotikala premalo uspešnega pobiranja nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ). Resnici na ljubo smo imeli občine, ki so v tej dajatvi videle zlato jamo in jo tudi izkoriščajo, in občine, ki so se zavedale, kaj prostorski akti, ki so bili sprejeti mnogokrat mimo volje lastnikov, pomenijo za ljudi in kakšne obremenitve jim prinašajo.
Ustavno sodišče je pred leti salomonsko odločilo, da občine lahko to nadomestilo lastnikom zaračunajo le za zemljišča, ki so komunalno opremljena in do katerih je urejen dostop. Šele to dvoje naj bi namreč pomenilo, da se bo na zemljiščih dejansko gradilo. Ob odpravi davka na nepremičnine v letu 2014 je Ustavno sodišče tudi zahtevalo, da morajo imeti lastniki možnost učinkovitih ugovorov na spremembo namembnosti njihovih zemljišč, ki jih predvidevajo občinski prostorski akti.
Igre brez meja, a v tretje gre rado
Če ne gre prvič ali drugič, bo šlo v tretje. V četrtek naj bi poslanci v Državnem zboru odločali o Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki ga je pripravilo finančno ministrstvo. Zakon sam vsekakor ni sporen, sporno pa je dejstvo, da imajo dacarji do kmetijskih zemljišč, ki so jih občine v prostorskih aktih okarakterizirale kot stavbna zemljišča, enak odnos kot do luksuznih nepremičnin. Tudi če so namreč v kmetijski rabi in jih lastniki kosijo, orjejo ali na njih izvajajo kakšno drugo kemtijsko dejavnost, jim bo pripisana vrednost stavbnih zemljišč in to se bo, poudarjajo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, poznalo na približno 22 področjih, predvsem pa na področju socialnih transferov kmečkim družinam.
In če ob vsem dogajanju popolnoma odmislimo leporečenje vseh politikov o varovanju slovenske plodne zemlje za naše zanamce in pomenu pridelave domače lokalne hrane, je bila za dosego cilja v javnost lansirana preverjena laž, da kmetje spet zahtevajo izjeme.
A ni tako. Gre za temeljno pravičnost. Gre za pravice, ki pripadajo po ustavi. A, kot kaže, se vlada na to ne ozira, zakon bo sprejet, kmalu bo sledil nepremičninski davek in kmetije bodo, če bodo želele preživeti, prisliljene prodajati zemljo, na kateri kmetujejo. Veliko jih bo ob tem ugasnilo, kapital, ki preži v ozadju, pa bo izvedel še zadnje dejanje tranzicije. Iz kdo ve katerih davčnih oaz se bo prelil domov in pokupil najboljša zemljišča.
Pa jejte plastiko, če vam je vseeno, da se to dogaja. Če bi bili pri zdravi pameti, bi zahtevali odgovornost.
