Tujina vas gleda
Komentarji | 06.12.2017, 14:38 Tone Gorjup
Čebinski revolucionarji so se svoje obrti učili v Stalinovih šolah za poklicne revolucionarje. Za učinkovito pobijanje političnih nasprotnikov, uničevanje sopotnikov in zastraševanje ostalih so se učili tudi propagande. Eden od vzvodov za dobro propagandno delovanje je bila kulturno pogojena nezaupljivost preprostih ljudi do tujcev in tujine. Pri narodih s slabo izkušnjo s tujimi zavojevalci je grožnja z nevarnostmi, ki prežijo iz tujine, učinkovala.
Iz časa, ko je v Sloveniji vladal komunistični režim, mi na misel prideta dva ilustrativna dogodka. Ljubu Sircu, ki so ga obsodili na smrt, so v obtožnici šteli v zlo, da se pogovarja s tujimi diplomati in da hodi k britanskemu konzulu na čaj. Dobrih štirideset let pozneje, leta 1988 je tedanji predsednik SZDL Jože Smole Franceta Bučarja javno označil za narodnega izdajalca, ker je v govoru v Svetu Evrope pozval Zahod, naj doseže v komunističnih državah spoštovanje človekovih pravic, če ne gre drugače, tudi z ekonomskimi sankcijami.
Tudi po osamosvojitvi so politiki poskušali izkoriščati kulturni arhetip sovražne tujine. Za pripravo tega članka sem malo brskal po objavah na to temo v slovenskih medijih. V poosamosvojitvenem obdobju sem našel osem primerov, ko so se politiki ali pa novinarski družbeno-politični delavci javno zgražali zaradi »blatenja domovine v tujini«. Po moji (gotovo nepopolni) analizi »levica« vodi proti »desnici« šest proti dva v takem obtoževanju. Razlika med »desnim« in »levim« zgražanjem je predvsem v tem, da je šlo na »desni« le za javno izjavo politika, levica pa je ob dogodkih »pranja umazanega perila v tujini« pogosto sprožila medijsko kompanijo.
Nazadnje smo imeli priliko spremljati stampedo novinarjev-družbenopolitičnih delavcev ob obravnavi pranja denarja v NLB v odboru Evropskega parlamenta. Temo je na dnevni red Preiskovalnega odbora za preučitev domnevnih kršitev in nepravilnosti pri uporabi prava Unije, povezanih s pranjem denarja, izogibanjem davkom in davčno utajo uvrstila Romana Tomc, poslanka v evropskem parlamentu in članica tega odbora. Že iz imena odbora, še bolj pa iz njegovega poslanstva je očitno, da je bila uvrstitev problema financiranja izpostav iranske tajne službe na Zahodu preko NLB in pasivnosti slovenskih organov smiselna. Po mojem mnenju je internacionalizacija tega primera nujna (čeprav to na odboru ni bilo izrecno omenjeno) tudi zato, ker menda po slovenskem pravnem redu še sedaj ni jasno, ali je nakazovanje velikih vsot denarja na različne naslove v tujino, z namenom prikriti izvor denarja, pranje denarja ali ne. Če to ni »domnevna kršitev in nepravilnost pri uporabi prava Unije«, potem pa ne vem, kaj se na takem odboru sploh lahko obravnava.
Seveda nas nihče od kritikov »nedomoljubnega obnašanja« ni seznanil, kakšne teme po navadi obravnavajo na tem odboru, tudi ni pojasnil, zakaj prav ta tema ne sodi na odbor. Ne, ukvarjali so se z interpretacijami, kakšna škoda naj bi bila z razpravo povzročena Sloveniji. In si pri tem prihajali sami sebi v nasprotje. Na eni strani so trdili, da slovenske zdrahe nikogar v tujini ne zanimajo, na drugi pa kako vse to zelo škodi ugledu Slovenije.
Eden od najbolj zagretih piscev je celo zapisal da si »tujina vse beleži«. Halo! Tujina kot amorfna povezava tujih ustanov, držav, podjetji in oseb, ki jim je mar za Slovenijo, ne obstaja. Taka personifikacija tujine je ostalina agitpropa, očitno dobro zapečenega v novinarske možgane. Če se v tujini na določenem gremiju govori o Sloveniji, potem si temo zapomnijo udeleženci, nekaj gre v zapisnik in le izjemno redko se zgodi, da kaj pride v svetovne medije. Če pa se slovenska oblast v tujini za nekaj formalno zaveže, pa se to konkretno zabeleži in pristojni skrbniki te zaveze na drugi strani terjajo tudi njeno izpolnitev. Lep primer je privatizacija NLB, ki jo je Vlada morala obljubiti v zameno, da ji Evropska komisija dovoli dodeliti banki državno pomoč. Obljube Vlade ni zabeležila neka abstraktna tujina, zabeležili so jo uradniki Evropske komisije, ki tudi terjajo izpolnitev zaveze. Ne zato, ker bi imeli kaj proti Sloveniji, ampak zato, ker bi popuščanje ustvarilo precedens, škodljiv za enotni evropski trg.
V meni zbuja radovednost zavzeta aktivnost novinarjev-družbenopolitičnih delavcev pri sprevračanju predstavitve konkretnega problema pranja denarja na ustreznem mestu v Bruslju v nedomoljubno obnašanje politikov v tujini. Upravičeno se sprašujem, kaj jih žene. So morda provizije od pranja denarja pristale v žepih tistih, ki imajo moč sprožiti stampedo novinarjev-družbenopolitičnih delavcev.
