Branka Hladnik: Mož je moj največji prijatelj!

Oddaje | 24.11.2017, 18:00 Nataša Ličen

Slikovita pripovedovalka, upokojena vzgojiteljica, predvsem pa mati in žena, ki radoživost in željo po novih spoznanjih uspešno prenaša, ne samo med svoje v širši družini, ampak tudi v skupnost, je bila naša sobotna gostja. Branko Hladnik smo srečali v Spodnji Idriji, na letošnji radijski kolesarski poti in že po nekaj uvodnih stavkih spoznali veliko in odprto srce, ki jo krasi. Pogovor ni povsem po naključju izbran za uvod v začetek letošnjega Tedna Karitas.

Branka Hladnik: »Rojena sem v Klavžah na Tolminskem, pri Brežanovih, v krajih, kjer so snemali prvi slovenski film. Odraščala sem v družini delovnih staršev in ob štirih bratih. Moje otroštvo je bilo zelo razgibano in imela sem, če primerjam z otroci danes, veliko svobode. Nisem imela ovir in bila sem zelo odločna. Lahko sem izživela svojo domišljijo. Ni bilo griča, ki bi bil previsok ali drevesa, na katerega ne bi splezala. V življenju nas vedno nekaj zaznamuje, nas bogati in razvija, na vse moramo gledati v pozitivni luči, vedno je rešitev, sploh za nas verne, ko vemo na koga se lahko obrnemo in ki vedno pomaga. V življenju sem si vedno želela več in nekaj novega. Od doma sem šla pri petnajstih. Pot je nanesla, da sem med šolanjem v Idriji spoznala moža.Po končanem šolanju sva se poroča in rodili so se nama trije sinovi. Moževa mama me je zelo lepo sprejela in zelo rada je imela vnuke. Če bom sama pol tako dobra tašča, kot je bila ona, bom zelo srečna. Ljubezen je pomembna, Bog je ljubezen, in kjer je Bog, ni težav.«

Pomembno je vključevanje

»Vedno me je zanimal človek, psiha, rob. »Kolikor je družba pestra, toliko je bogata«, to je izjava dr. Jožeta Felca, psihiatra, ki je pisal o ljudeh in spoznanjih, do katerih je prišel pri svojem delu. Prebrala sem vsa njegova dela, ki me zelo prevzamejo. Vsak človek v nečem izstopa, nekdo morda v tem, da skriva svojo potrebo. Koliko ljudi je danes lačnih, ne samo kruha, ampak lačnih ljubezni. Vsak v sebi nosi primanjkljaj in ljudje, ki imajo sposobnost to prepoznati, so pravo bogastvo. Drugo pa je, kako znamo ljudem pomagati. Eden od načinov pomoči je vključevanje. So ljudje, ki so deležni pomoči, pa ničesar drugega. Ni dovolj samo prejemati, dolžni smo dajati tudi nekaj nazaj. Prav tako ljudje, ki so deležni pomoči. V nekaterih skupnostih se ljudje med seboj dobro poznajo, morda včasih že kar preveč, delovati moramo tam, kjer je naše srce. Drug drugega navajajmo na soodvisnost.«

Časovna stiska je velik problem današnjih staršev

»Zaradi svoje želje po širini sem lažje izpustila sinove, ko so želeli v svet. Dva od treh sta danes v tujini, sredji sin živi na Tajvanu, najmlajši v Londonu. Na svoje sinove sva zelo ponosna, krasni so in zelo sposobni, priznam, da sva zahtevala veliko od njih in zdaj tudi oni zahtevajo veliko od naju. Živijo vsak na svojem delu sveta, so med seboj veliki prijatelji in veva, da molijo drug za drugega. Pri nas je bilo tako, da ko se je otrok trdno za nekaj odločil, ga pri tem nisva ovirala, vedela sva, da so stvari, kjer nimava moči. Pomembno je, da so srečni, nikoli pa ne bi preprečila nečesa, kar si želijo. V vsakem obdobju starši želimo dati največ in najboljše svojim otrokom. Problem pa je pomanjkanje časa. Ker pa hočemo dati otrokom čim več, čim lepše, čim bolje, jim odvzemamo stvari, do katerih bi lahko prišli na lasten način in po poti njihovega lastnega učenja. Danes so vsa igrišča urejena, načrtovana, vse je tako krasno zastavljeno. Toda, če smo ves čas kontrolirani, vodeni, nadzorovani, zelo trpimo in to se danes dogaja otrokom. V vsakem trenutku vemo, kje so in kaj delajo. Otroci tako ponotranijo, da nekdo drug bedi nad njimi, vse ureja ter določa. Zaradi časovne stiske so danes otroci prikrajšani za določene stvari, po drugi strani pa mu takrat, ko smo z otrokom, hočemo nuditi preveč. Otrok potegne po papirju dve črti, in mi smo vsi vzhičeni. Čas, ko smo z otrokom, narobe izrabimo.«

Poklic vzgojitelja je dinamičen, ob njem se spreminjamo in ves čas učimo

»Štirideset let sem se učila svojega poklica, ki je dinamičen in živ. Dober vzgojitelj smo lahko samo, če se spreminjamo. Spreminjajo pa nas otroci in starši, spreminjajo nas družba in življenje. Moja dinamika šolanja je tekla skozi vse življenje. Stalno sem bila vpeta v izobraževanje in spoznavanje. Iz službe sem velikokrat prihajala domov izpolnjena, in kolikokrat sem rekla možu, da me ni strah za prihodnost, ker sem pri svojem delu vsak dan prepoznavala številne dobre, delovne in odgovorne mlade ljudi. Z možem sva velika prijatelja, moj prvi in največji prijatelj je moj mož, potem so šele drugi, vedno sva skupaj. Želim izkoristiti možnosti, ki so se nama odprle, kupila sva kolesi, želiva biti veliko v naravi. Seveda tudi potovanja; a potovala ne bi toliko, če ne bi imela svojih v tujini. Zadnje mesece, od kar sem v pokoju, sem se posvetila najprej sebi, rada slikam in rišem. Že dlje časa pišem tudi zgodbice, ki jih živi deklica po imenu Kulikula, moja želja je, da bi za ilustracije poskrbele vnukinje, ko bo dozorel čas za to.«