Komunisti in vera v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji
Slovenija Tone Gorjup
Komunistom v Sovjetski zvezi je sicer uspelo si podrediti uradno cerkev, tisto, ki je bila podložna že cesarju, neuspešni pa so bili v boju proti veri.
V Rusiji je leta 1917 pripadalo 70 % prebivalcev pravoslavni veri – to je med 115-125 miljonov ljudi – in ruska pravoslavna cerkev je imela takrat 78.000 cerkva, 120.000 duhovnikov, 130 škofov, 1253 samostanov s 95.000 menihi in nunami, 57 duhovnih seminarjev in 4 verske akademije. Že v prvih dneh oktobrske revolucije je prišlo do konfliktov med boljševiki in pravoslavno Cerkvijo in to iz dveh razlogov: prvič zaradi ideološke nezdružljivosti marksizma s katerimkoli verskim prepričanjem in pa drugič, ker je bila Cerkev zaveznica carizma in so na njo gledali kot na nosilko izkoriščevalskega sloja.
Zgodovinar Michail Shkarovskij je v svoji analizi cerkvene politike stalinističnega časa obdobje do druge svetovne vojne v Rusiji razdelili v tri etape. Prva bi naj trajala nekako do leta 1921. Takrat je nov režim kruto, ampak brez pravega sistema preganjal pravoslavno cerkev (Moskovski patriarhat) in podpiral druge verske skupnosti. Po koncu državljanske vojne se je preganjanje nekoliko umirilo in vpliv moskovskega patriarhata se je povečal, predvsem zaradi kompromisov, v katere je privolil takratni metropolit Sergij. Tretja etapa pa se je začela leta 1928 in je trajala nekako do leta 1938. Cilj te bilo načrtno uničenje vsega verskega življenja v Sovjetski zvezi. V tem času so domala »iztrebili« vso (legalno) duhovščino vseh verskih skupnosti, tako da je bila Sovjetska Zveza leta 1939 navidezno popolnoma ateistična. Dejansko pa se komunistom to ni posrečilo, ker je polovica prebivalstva ostala verna. Navedbe o tem koliko cerkva je še ostalo, se nekoliko razlikujejo. Shkarovskij je na podlagi arhivskega gradiva prišel do spoznanja, da jih je bilo 3730, od teh velika večina, namreč 3350, v zahodnem delu države oz. v zahodnih republikah.
Med drugo svetovno vojno se je preganjanje iz taktičnih razlogov umirilo, to predvsem zato, ker je Stalin potreboval »zaveznike« na vseh področjih. Seveda pa se je moral ozirati tudi na zahodne zaveznike. Notranjepolitično situacijo so komunisti hoteli prikazati čimbolj pozitivno, da ne izgubijo mednarodne podpore, ki je bila potrebna v njihovih očeh pri novi teritorialni razporeditvi Evrope po koncu druge svetovne vojne. V obdobju 1943 do 1948 je bila ruska pravoslavna cerkev nekakšna šahovska figura, ki jo je Stalin potreboval na mednarodnem polju. Moskovski patriarhat je imel nalogo, da postavi vse ruske pravoslavne farane (župnije) pod svojo jurisdikcijo, da podpira »ljudske demokracije« v vzhodnoevropskih državah, da se vključi v boj proti Vatikanu in da se vodilna vloga Moskovskega patriarhata v pravoslavju potrdi na celotnem krščanskem svetu. Seveda vsega tega niso uspeli uresničiti, to kaže pa, tako Shkarovskij, na megalomanijo sovjetskih državnih organov, ki so sestavili ta načrt.
Ko pa je bil zunanji sovražnik premagan, se je Stalin v drugi polovici leta 1948 skoncentriral spet na preganjanje notranjih sovražnikov, k katerim so šteli tudi predstavnike cerkva in vernike. Celotna mašinerija zastrahovanja je bila ponovno vzpostavljena. S strogim nadzorom vseh cerkvenih aktivnosti so spet potisnili cerkve na rob družbe. Zaplenili so številne cerkve… Notranjepolitično so Hladno vojno uporabili za represijo proti vsem, ki so mislili drugače.
Komunistom v Sovjetski zvezi je sicer uspelo si podrediti uradno cerkev, tisto, ki je bila podložna že cesarju, neuspešni pa so bili v boju proti veri.
Vir: Časnik.si
