Papež: Opustitev terapevtskega zdravljenja, ko je smrt neizbežna, ni evtanazija.
Svet | 17.11.2017, 11:25 Marta Jerebič
Evropski zdravniki, vključeni v Svetovno zdravstveno združenje, so včeraj in danes v Vatikanu razpravljali o vprašanjih o koncu človeškega življenja. Papež Frančišek jih je v pismu pozval, naj ne vztrajajo zagrizeno pri terapevtskem zdravljenju, če to ne prispeva k dobremu celotne osebe in smrti ni mogoče preprečiti. Opustitev oziroma prekinitev zdravljenja v takih primerih ni evtanazija, ki je vedno nedopustna, je pojasnil. Te papeževe besede so nekateri mediji sporočili na način, kot da gre za preobrat oziroma novost, s čimer po mnenju portala Vatican Insider nadaljujejo večdesetletno ideološko nasprotovanje, ko gre za etične in občutljivejše teme.
Papež je v pismu udeležencem zapisal, da posegi v človeško telo postajajo vedno bolj učinkoviti, vendar pa ne dosegajo vedno rezultatov. Zato je po njegovih besedah potrebna modrost, saj danes obstaja zelo zahrbtna skušnjava, da bi vztrajali pri zdravljenjih, ki imajo močne učinke na telo, a včasih ne prispevajo k dobremu celotne osebe.
Moralno dopustno je torej odpovedati se terapevtskim sredstvom, ali pa jih prekiniti, kadar njihova uporaba ne ustreza etičnemu in humanističnemu kriteriju. To ne pomeni, da povzročimo smrt, ampak sprejmemo, da je ne moremo preprečiti, kar pa je nekaj povsem drugega kot evtanazija, ki je vedno nedopustna, v kolikor pomeni prekinitev življenja in s tem povzročitev smrti, je poudaril papež. Priznal je, da je v konkretnih primerih klinične prakse težko oceniti vse dejavnike. Odločitve mora sprejeti pacient, če je za to pristojen in tega zmožen. Predvsem on je tisti, ki v pogovoru z zdravniki oceni zdravljenje, ki se mu predlaga, in presodi njegovo dejansko sorazmernost v konkretni situaciji, s tem da se zdravljenju odpove, če je ta sorazmernost pomanjkljiva. Seveda pa takšna ocenitev v današnji medicinski praksi ni lahka. Frančišek je opozoril tudi na to, da so določeni zdravstveni posegi vedno bolj zahtevni in dragi, s tem pa dostopni manjšemu številu oseb.
Ob tem je poudaril kategorični imperativ nikoli zapustiti bolnika. Če vemo, da v bolezni ne moremo vedno zagotoviti ozdravitve, lahko in moramo za živečo osebo vedno skrbeti, ne da bi mi sami krajšali njeno življenje, a tudi brez nekoristnega zoperstavljanja njeni smrti, je zapisal papež in izpostavil pomen paliativne medicine ter potrebo po normativih na tem področju.
