Otrokom demokracijo, politikom stolčke
Slovenija Tone Gorjup
Eden izmed politikov, ki ima že nekaj kilometrine, se je v nedeljo zvečer spraševal: „ Kaj politika narobe dela, da je tako nizka udeležba pri tako pomembni odločitvi.“ Podobno so se in se še sprašujejo mnogi drugi. Povsem smo razvrednotili demokratično odločanje najširšega števila ljudi o pomembnih vprašanjih, ki zadevajo prihodnost naše države, naroda, družbe kot take in vsakega posameznika. Se spomnite žarečih oči nekaterih, ki se v desetletjih enoumja niso smeli svobodno izreči o pomembnih stvareh? Pred nekaj več kot četrt stoletja so prvič lahko oddali svoj glas in imeli zagotovilo, da bo upoštevan. Visoka udeležba je bila samoumevna. Danes se zdi da pravica do odločanja ni več zanimiva, postaja celo nadležna. Spet te volitve! Spet referendum!
Del odgovora je pred nekaj leti ponudil mlad in obetaven pravnik, avtor zanimive poučne knjige Kako sem otrokom razložil demokracijo. Ugotovil je, da je z našo družbo nekaj hudo narobe. Več kot tretjina ljudi živi pod pragom revščine, vsak dan poslušamo o begu mladih iz države, vrste v bolnišnicah pa so nenormalno dolge. Človek ne vidi več perspektive v deželi, ki je sicer lepa. Zato je treba prenoviti jedro politike, je razmišljal. Zdi se, da mu je uspelo. Pred tedni je dejal, da niso muha enodnevnica, kaže dejstvo, da so po treh letih še vedno največja vladna in parlamentarna stranka. In to nameravamo ostati! Pri tem je zagotovil, da k temu ne stremijo zato, ker bi radi greli stolčke, ampak ker so začeli nov proces, kulturo dialoga, odprtosti...
Veliki guru nič več ne razlaga demokracije, ampak vlada. Če so po njegovem učbeniku za otroke volitve praznik demokracije, zdaj ni več tako. Pred mesecem dni smo imeli referendum, na katerem smo odločali o usodi zakona o graditvi in financiranju drugega tira, ki ga je vladna koalicija sprejela spomladi, čeprav so strokovnjaki opozarjali, da ne prinaša dobrih rešitev in omogoča nepregledno gradnjo. Pri takih rešitveh, ki jih je bilo v preteklosti kar nekaj, so si nekateri, ki so bili v pravem trenutku na pravem mestu, precej opomogli. Seveda so temu primerno narasli stroški projektov. Na to je opozarjal tudi del civilne družbe, ki je potem, ko je vlada povozila vse predloge, ki niso prišli iz prave strani ali so bili neksladni z njihovimi, zahteval referendum. Kultura dialoga in odprtosti je bila takrat žal na počitnicah. V interesu vladajočih je bilo, da bi pravico do odločanja na referendumu izkoristilo čim manj volilnih upravičencev. Zato smo v mesecu dni dobili dve vabili na volišča, čeprav za ceno milijonov, ki bi jih lahko uporabili drugje. Referendum je sicer propadel zaradi prenizke udeležbe, a vlada bi kljub temu slavila, če bi bila udeležba zadostna, saj je imela za vsak glas na voljo nekaj sto evrov davkoplačevalsega denarja, ki ga tisti, ki mislijo drugače, niso imeli.
Politika sama ljudi sili v to, di ji vse manj zaupajo. Kaj se dogaja z drugim tirom, trenutno ne govori nihče. Ekipa posvečenih pa pridno uresničuje svoje rešitve in skrbi, da državni denar ne ’propada’. Največja vladna in parlamentarna stranka je veliko vložila v to, da referendum ne bi spremenil njenih načrtov in je uspela. Ob takih rešitvah, ki jih je sedanja vlada izpeljala kar nekaj - vzemimo Magno, način reševanja izgub v zdravstvu - se zaupanje v demokracijo ne more povrniti.
Lahko ponovimo, da je z našo družbo nekaj hudo narobe. Še vedno precejšnje število ljudi živi pod pragom revščine, še poslušamo o begu mladih iz države, vrste v bolnišnicah pa so nenormalno dolge... Zato je treba prenoviti jedro politike.
Predsednik vlade bi sicer dejal, da so marsikaj obrnili na bolje; da ljudje že občutijo višjo gospodarsko rast. (Zato jim sicer napoveduje nove dajatve, na znižanje stopnje DDV na prejšnjo raven pa ne želi pomisliti.) Mladi tudi nič več ne bežijo iz države. Vladajoča stranka namreč pridno polni stolčke po vsej državi, ustanavlja nove in nove komisije, odbore, razne svetovalne skupine. Vsa ta mesta pa so rezervirana predvsem za mlade, ki so naši. Vrste v bolnišnicah so ponekod dolge, kot še nikoli. Res je, da ni za vse kriva aktualna vladajoča elita, a s pridom nadaljuje z upravljanjem ’fevda’, ki so si ga lastili že prejšnji oblastniki. Tudi zato kopni zaupanje v demokracijo, kar se najbolj očitno pokaže na volitvah.
