Predsednik ali predsednica?

Naš pogled | 17.10.2017, 14:26 Tanja Dominko

Ko bomo v nedeljo prišli na volišča in se znašli v tihoti kartonaste škatle, ki marsikoga navdaja s tesnobo, ko bodo za nami morda že nestrpno čakali drugi volivci, in ko bomo vendarle naredili tisto potezo s svinčnikom, je vprašanje, ki se mi zastavlja ta trenutek, to, koliko bo ta poteza odraz vsega slišanega v predvolilni kampanji. Poteza s svinčnikom je hitro končana, za mnoge dobro premišljena, za mnoge pa tudi ne. Pač je le stvar odločitve, kdo je najmanj zoprn in kdo najbolj všečen.

Kdo je torej kriv, da je predvolilna kampanja zašla iz tehtnih razprav, argumentirane debate in premišljenih izjav v območje zabave in zabavljaštva. Sociolog dr. Samo Uhan pravi, da smo krivi mediji, ki ne problematiziramo populizma in ga ne postavimo v kritični kontekst. Jaz pa dodajam, da je kriv tudi volivec, ki ga veliko bolj kot resne teme zanimajo spodrsljaji, ki ga veliko bolj kot načrti za prihodnost zanima imidž kandidata. In tako smo prišli v izbor za miss ali mistra namesto v izbor za kredibilnega človeka, ki bo predstavljal našo državo. Žal se mi zdi, da če bi volilno pravico spustili nižje, bi s tem dobili še več glasov od tistih, ki jim gre za to, da je predsednik kul in fajn.

Zanimiv se mi je zdel komentar psihologa dr. Huberta Požarnika na izjavo predsednika Pahorja, da ni moralna avtoriteta v državi. Po besedah Požarnika namreč »živimo v čudni družbi liberalcev, ki jim gre izraz »avtoriteta« na živce. Se namreč trudijo, da bi uničili avtoriteto Cerkve, očeta, matere, učitelja, da ja ne bi kogarkoli omejevali pri čemerkoli.« A hkrati opozarja, da bi predsednik moral biti moralna avtoriteta in večkrat udariti po mizi. Ampak moralna avtoriteta še doma očitno ni. Ko sem se pred časom dala pri frizerju podučiti z rumeno literaturo, mi je v oči padel intervju s predsednikom in njegovim sinom. Lepo, prisrčno sta videti. A kaj me je zmotilo? Ves čas intervjuja sin uporablja besedo stari. In na vprašanje novinarke, ali tudi on veliko teče, sin odgovori nekako takole: »Jaz sem bolj za kratke proge, ne tako kot moj stari, ki teče na ure. Jaz nimam toliko časa.« Nisem čisto razumela, ali ga ceni ali se iz njega norčuje. Tipični družboslovec, ki besede postavi tako, da ne veš, kaj misli. Ne glede na to me je streslo, kar sem prebrala. Intervju je bil dolg in ves čas se ta klima ponavlja, pa ne gre za najstnika, ki bi ga premetavala puberteta.

Sedanjemu predsedniku Pahorju očitajo tudi, da veliko govori in malo naredi. To smo sicer novinarji opazili že v času spremljanja njegove premierske funkcije, a kot da tega ni opazil nihče drug. Prebivalci Slovenije so se zadovoljili s predsednikom, ki jih obišče ob različnih prireditvah, na katerega so ponosni, ko teče maraton, ki se znajde na seznamu najbolj čednih voditeljev sveta, ki vedno z nasmeškom na obrazu pozdravi vsakogar. Tudi to je lastnost, ki je potrebna, da ne bo pomote. V taki vlogi si kakšnega drugega kandidata težko predstavljam. Denimo gospod Šarec, ki je pred dnevi sodeloval v pogovoru za naš radio- predstavili smo sicer v ločenih pogovorih vseh devet kandidatov- ni mogel prežvečiti dejstva, da se je minutaža njegove predhodnice zavlekla. Sam bi jo vrgel ven iz studia, mi je postregel z nasvetom. Hm, spravljiv predsednik. Hm, razumevajoč predsednik. Hm, je to res človek, ki bi sodeloval z vsemi? Prav danes me je presenetil članek v Dnevniku, za katerega velja, da je bolj levo usmerjen in torej ne bi pričakovala kritične presoje kandidata, ki velja za moža s Kučanovo podporo. Pa preberem, da gre za župana, ki ves čas mandata uporablja šoferja za vožnjo naokoli, ki celo sam zase pravi, da zna biti naporen in strog do sodelavcev. In da mu v občinski koalicijski strani očitajo skrajno nezaupljivost, kolerične izpade ter spreminjanje stališč glede na odzive javnega mnenja. Meni pa je mrkost njegove tričlanske ekipe, ki jo je pripeljal s seboj na snemanje na radio, povedala veliko. Težko jim je in nič jim ne zavidam njihovega dela, saj sem prepričana, da so doživeli že več njegovih izpadov.

Tudi nekdanjega zapornika Andreja Šiška si ne predstavljam na predsedniškem stolčku, mnogo stvari mu ni jasnih o tej državi, razen te, da je kritičen do vsega. Če že za Šarca lahko rečemo, da se zna dobro naučiti besedilo, ki pritiče kandidatu, pa za Šiška niti tega ne moremo reči. Prav tako ne ve ali noče vedeti, da določene besede na k ne morejo biti del govorice predsedniškega kandidata.

Še o enem moškem kandidatu je treba reči par besed. Boris Popovič, kandidat, ki ga mesto Koper povzdiguje na županski stolček že petnajst let. Na vprašanje, ali zaporna kazen, čeprav je ni odsedel, saj je višje sodišče sodbo razveljavilo, madež na njegovi kandidaturi, mojstrsko odvrne, da je to madež za sodstvo. Dober odgovor, piarovsko dovršen. V pogovoru za naš radio ne pozabi omeniti niti koprskega škofa in desetih božjih zapovedi. Mož obvladuje Koper do potankosti, njegove ideje prevladajo povsod, kadruje tudi tam, kjer ne bi pričakovali, in prav nič se ne premakne v občini brez njegovega žegna. Sposoben je, pravi žena. Mi pa si ob vsem tem lahko mislimo svoje, zlasti če vemo, da je na nek način zrcalna podoba Zorana Jankovića.

In smo pri ženskah. Kaj nam pove dejstvo, da je toliko strank v boj poslalo žensko kandidatko? Po mojem mnenju gre po eni strani za neke vrste moško bojazljivost, da se s Pahorjem ni želel spopasti nihče drug. V bazen so vrgli žensko, naj se znajde, kot ve in zna. Nekako še najbolj razumem Novo Slovenijo, ki je poslala v boj svojo predsednico. S tem je dala vse karte na mizo. Tvegala je vse. Dala je najboljše, kar ima, razen kakšne okorelosti pri odgovorih ji drugega ne morem očitati. Nenazadnje pa je občudovanja vredno tudi dejstvo, da je poročena že več kot 30 let in da ji zvestoba nekaj pomeni, kar je v današnji družbi že redkost. Med ženskami me je presenetila mlada Suzana Lara Krause, ki jo v boj pošilja SLS. Vzela se je od nikoder, prepričljiva je kot podjetnica, zanimivo pa je, da deluje apolitično, celo toliko, da zagovarja bolj liberalne vrednote kot njena ljudska stranka. Poleg tega je vaba za mlajše volivce tudi ameriški soprog. Angelca Likovič kot kandidatka stranke Za otroke je gospa, ki jo spremljam že nekaj časa. Stranka je verjetno stavila na njeno prepoznavnost, čeprav je ta, ki si jo je ustvarila v televizijskem nastopanju, dvorezen meč. Za jasna stališča do splava in porok smo ji hvaležni, a vendar ko se poglobimo v druge njene javne nastope, nismo čisto prepričani, kakšen je bil njen namen, zabavati sebe ali zabavati druge. V pogovoru za naš radio je bila jasna in odločna, a od idej do uresničitve sprememb je dolga pot, ki potrebuje sodelovanje, navdihovanje, iskanje podpore, sklepanje kompromisov in še kaj.

Kot povsem všečno bi lahko opredelili tudi Romano Tomc, a s strani stranke se mi zdi nedopustno, da je toliko časa cincala z najavo njene kandidature. Mesec in pol pred volitvami jo je najavila, kar je precej premalo za resno kampanjo, razen če ni namen ta, da se odvzame glasove drugim ženskim kandidatkam …

Sama pravi, da je ona tista, ki je potrebovala čas za razmislek, ampak če je potrebovala več mesecev za odločitev o sebi, koliko bo potem potrebovala za odločitev o prihodnjih potezah v državi?!

Prav odločnost pa je tisto, na kar stavi Maja Makovec Brenčič. Tudi z njeno kandidaturo se je SMC obotavljala, ampak glede na to, da smo vajeni, da premier veliko in dolgo razmišlja, nismo presenečeni. Na nek način se ponavlja zgodba o kandidaturah kakšnih LDS-ovih mož, ki so prav tako kandidirali, čeprav so vedeli, da uspeha ne bo. Tudi odločnosti doslej ni prikazovala prav dosti, pri uresničitvi odločbe ustavnega sodišča za financiranje zasebnega osnovnega šolstva ji ni uspelo, popustila je SD-ju, ki predlaga spremembo ustave, tako da bi res težko govorili o odločnosti. Je simpatična, če se osredotočim na začetek svojega komentarja, ko primerjam volitve s tekmovanjem za miss, bi se lahko dobro uvrstila zlasti v očeh novodobnih mladcev in mladenk, ki so komaj dobili volilno pravico.

Tak je moj pogled, kakšen je vaš, boste presodili sami, a v samoti glasovalnega kotička je potrebna odločitev, ki je premišljena in ne intuitivna. Srečno, Slovenija!