Plašč in zavetje

| 13.10.2017, 11:53 Rok Mihevc

Svetovni dan hospica in paliativne oskrbe se praznuje vsako leto drugo soboto v oktobru. Letos je to jutri, 14.oktobra. Poteka pod geslom Omogočiti univerzalno zdravstveno pokritost s paliativno oskrbo…. Ne pustite tistih, ki trpijo, v ozadju!

Po svetu je stanje paliativne in hospic oskrbe zelo različno. 42 % držav na svetu nima na voljo nobene paliativne oskrbe. Samo 20 držav ima paliativno oskrbo , ki je dobro integrirana v zdravstveni sistem. Paliativno oskrbo letno potrebuje 40 milijonov ljudi, od tega 20 milijonov ob koncu življenja. Takšna oskrba lahko zmanjša finančno breme medicinske oskrbe do 40%. V večini predelov sveta, hospici in organizacije s paliativno oskrbo, zagotavljajo brezplačne storitve.

In Slovenija? Kakšen je njen položaj v paliativni in hospic oskrbi? Vemo, da imamo pri naših bolnišnicah tri paliativne oddelke, en mobilni paliativni tim, eno društvo hospic in eno stacionarno ustanovo - hišo Ljubhospic.

Vse naše sosednje države imajo hospic oskrbo umeščeno v zdravstveni sistem, edino pri nas hospic še zmeraj deluje na podlagi dobre volje donatorjev, v slučaju hiše Ljubhospica z donatorstvom Ljubljanskih lekarn, ki pokrivajo kar 85% stroškov celotnega programa in s tem omogočajo še naprej brezplačne usluge vsem umirajočim.

Beseda paliativa je nastala od besede palij – plašč, ki so ga nadeli škofu ob njegovem imenovanju in pomeni - pokriti neozdravljivo bolnega s sočutno in strokovno oskrbo

Latinska beseda hospitium pomeni gostoljubnost, zavetišče. Od začetkov krščanstva je bila gostoljubnost krepost, ki je za kristjane samo po sebi umevna. Zato so samostanski redovi kot npr. benediktinci, frančiškani, malteški vitezi v 12. stoletju, ko so bili organizirani mnogi križarski pohodi in romanja v sveto deželo, imeli v nedostopnih planinah zavetišča za romarje in vojake, kjer oni niso bili deležni le hrane in prenočišča, ampak se je nudila nega bolnim in umirajočim – a imenovali so se hospici.

V novem veku je prvi hospic nastal v 19. stoletju v Dublinu v Irski, kjer je redovnica sestra Mary iz reda irskih usmiljenih sester, začela z nego umirajočih. Ona je svoji hiši dala ime HOSPIZ, in s tem želela jasno pokazati, da smrt ni zadnja postaja, ampak samo prehod. Po 2. svetovni vojni, je leta 1967 zdravnica Cicely Saunders ustanovila v Angliji „St. Christopher-s Hospice“ in tako uresničila svojo idejo o mestu, kjer so težko bolni, nemočni in umirajoči našli varno zavetje ter dobili telesno, psihosocialno in duhovno oskrbo do smrti.

Leta 1975 je bila na generalni skupščini Organizacije združenih narodov sprejeta listina pravice umirajočih. V njej lahko preberemo, da ima umirajoči pravico …« da z njim ravnajo kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha; da upa, ne glede na spremembe in možnosti upanja; da z njim upajo tisti, ki ga negujejo; da ga zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umira; da ne umre osamljen;da mu lajšajo bolečine;da mu na vprašanja iskreno odgovarjajo; da sme pri umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in prejeti, kar mui daje vera«.

Ko bo te dni Združenje paliativnih timov Slovenije organiziralo seminar o storitvenih in organizacijskih vidikih paliativnih in hospic timov, bo med povabljenimi predavatelji tudi duhovnik palotinec prof. Piotr Krakowiak iz Poljske, ki je vodja hospica v Gdansku in zadolžen za vodenje prostovoljcev. On pravi, da je res potrebno imeti poguma za javno debato o temi konec življenja in smrt.

V Sloveniji vsako leto umre do 20 tisoč ljudi. Večina ljudi si želi umreti doma, pa vendar iz leta v leto jih vse več umre v bolnišnicah. V našo hišo prihajajo ljudje, ki si upajo priti, ki nam zaupajo, ker so njihove stiske zelo velike. Bolnišnice so svoje delo končale, pošiljajo jih domov, doma pa ali nimajo, ali nimajo nikogar, ki bi skrbel za njih. Res je medicina vse bolj napredna znanost, a obenem je nega umirajočih vse bolj zahtevna. V hiši Ljubhospica se trudimo, da resno vzamemo bolnikove težave, strokovno obravnavamo njegove simptome in mu omogočimo prisotnost domačih podnevi in ponoči.

V hiši delajo ljudje, ki zmorejo BITI in OSTATI do konca z vsakim. Skupaj s svojci, ki so dobrodošli ob vsakem času, bolniku nudimo mir, varnost in zavetje. Delo z umirajočimi je za osebje in prostovoljce priložnost za osebni razvoj in preverjanje lastnega odnosa do smrti in umiranja. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna predvsem pristna človeška toplina. Ko spremljamo umirajoče, si vzamemo čas in se posvetimo izgovorjenim besedam, pa tudi tonu glasu in drugim drobnim telesnim znamenjem.

Nikoli nisem mogla razumeti kako to, da v Sloveniji, medicinsko zelo napredni državi, v zdravstvenem sistemu ni mesta za hospic. V sosednji Hrvaški, ki te dni ni ravno priljubljena soseda, pa je nadškof v Reki daroval eno nadstropje stavbe bogoslovja za prvo hišo hospica. Takrat je bila na oblasti leva, rdeča vlada. Ali – rdeča vlada in tradicionalna katoliška Cerkev sta zmogli stopiti skupaj in v dveh letih ne samo zgraditi hospic hišo, temveč jo tudi umestiti v zdravstveni sistem. Brez obzira na stoletne razlike, sta dve strani stopili skupaj in naredili nekaj lepega, blagoslovljenega za umirajoče.

Imela sem po več naših župnijah predavanja o smrti, umiranju, in žalovanju. In zmeraj je bilo več poslušalcev kot smo jih pričakovali. To so teme, o katerih se ne govori, a so del našega življenja. Prav tako so tudi žalujoči ogromna, pozabljena, anonimna skupina ljudi med nami… Ki se jim v glavnem govori, da morajo biti močni, da ne smejo pokazati ne žalosti ne bolečine, saj o tem noče nihče poslušati. Lahko bi prav župnišča dala varen prostor žalujočim, brez pridig in naukov, samo prostor, kjer lahko jočejo, povejo svoje bolečine in skupaj molijo. Lahko bi kot prostovoljci našli več poguma za obiske težko bolnih in umirajočih in jih ne pustili same… Lahko bi podprli tiste, ki so izgubili svoje drage in rabijo sočutje, ker ne morejo zakorakati v novo življenje… Lahko bi bili ponosni, da so hospici nastali v krščanski kulturi in jih na novo oživeli.. Lahko bi…

Dolga leta čakanja na papirje in dovoljenja iz raznih ministrstev niso obrodila sadove in sploh ne vem, če ministrica za zdravstvo ve, kje in kako dela hiša Ljubhospica. A Svetovna zdravstvena organizacija svetuje: Naši voditelji, naši zdravstveni sistemi ter mi sami, moramo skrbeti za oskrbo tistih, ki živijo z boleznijo, ki jim omejuje življenje. Ne čakajte na ukrepe politike: zahtevajte jih. Politiki so odgovorni, da nihče z življenjsko ogrožajočo boleznijo ne ostane sam. Vsakdo si zasluži dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev, vključno s paliativno oskrbo.

Torej – na Svetovni dan paliative in hospica zahtevamo od politikov, poslancev, kandidatov in odgovornih: Ne bojte se teme o smrti in umiranju! Pridite k nam in ponudite svojo roko sočutja in pomoči. Videli boste, da boste odšli od umirajočih bolj človeški, bolj boste cenili življenje in bolj boste razumeli, kako pomembno je nuditi plašč in zavetje pozabljenim umirajočim!