Tako dobro nam gre, da ne vemo, kaj bi
Slovenija Tone Gorjup
Ko smo imeli predsednike Vlad, ki jih je zanimalo gospodarstvo (ali so vsaj dajali tak vtis), so se oni, ali pa njihovi finančni ministri pogosto oglasili v javnosti ob vsakokratni objavi jesenske ali spomladanske napovedi gospodarskih gibanj, ki jih izdaja Urad za Makroekonomske analize in razvoj. Če so bili trendi ugodni, so poskušali pripisati zasluge za to ekonomski politiki vlade, če so bili neugodni pa opozoriti na objektivne okoliščine, ki so prepreka, da bi se dobro delo Vlade poznalo tudi v narodnem gospodarstvu. Pogosto so bile vzročne povezave brez realne osnove in bi lahko te nastope vzeli za politično nastopaštvo, a kljub vsemu sem imel kot poslovnež občutek, da osebe za vladnim krmilom vsaj razmišljajo o tem kaj se dogaja v gospodarstvu in kako utegnejo njihovi ukrepi vplivati na blaginjo državljanov.
Letošnja jesenska napoved je res obetavna in presenečen sem bil, da se politična vrhuška še ni odzvala. Vlada je sicer objavila predlog proračuna za prihodnje leto, kjer se razmeroma sramežljivo pohvali, da bo imela država prvič po dolgem času spet proračunski presežek, a odločnega nastopa o dobrih makroekonomskih pokazateljih še ni bilo.
Kot je to običaj pri gospodarski rasti, večina prebivalstva blagodati povečane rasti ne občuti takoj. (V Sloveniji obstajajo tudi vplivni družbeno politični delavci, ki trdijo da je gospodarska rast slaba, saj naj bi povzročala neenakost in ekološke probleme, a njihove nebuloze pustimo tokrat ob strani). Mnogi bodo zato sprva oporekali verodostojnosti ugodnih makroekonomskih pokazateljev ali pa omalovaževali njihov pomen, zato je potrebno jasno povedati: Trenutna slika slovenskega gospodarstva in pričakovanja za naslednje leto so dobra, naravnost odlična.
Letošnja gospodarska rast bo 4,4 % naslednje leto pa 3,9 %. Izvoz je še vedno glavni motor rasti, a potrošnja in investicije imajo vse pomembnejšo vlogo. Zaposlenost in nezaposlenost se približujeta najboljšim številkam v zgodovini samostojne Sloveniji v letih 2006-2008. Kreditna ekspanzija raste, a je še daleč od zaskrbljujoče ravni v zlatih letih konjunkture v prejšnjem desetletju. Inflacija se utegne povzpeti na 2 % letno, kar je normalno po tako dolgem obdobju zelo nizke inflacije ali deflacije ter ob povečanem domačem povpraševanju. Plače še zaostajajo za produktivnostjo, kar je dobro za gospodarske družbe in slabo za delavce, a v prihodnje bo predvsem pomanjkanje usposobljenih delavcev vplivalo na rast plač in gospodarska rast se bo poznala tudi v žepih zaposlenih.
Ob vsem tem je nenavadno, da se vlada ne loti bolj ambicioznih reformnih ukrepov. Za državni dolg, ki smo si ga nabrali v letih suhih krav (v večji meri zaradi neobrzdane državne porabe in v manjši meri zaradi sanacije bank) plačujemo letno čez 800 milijonov evrov obresti. S privatizacijo in večjim proračunskim presežkom, bi lahko glavnico dolga hitreje zmanjšali in denar namesto za obresti porabili za kaj koristnejšega. Vlada ni pripravila niti enega ukrepa / zakona, ki bi dal državi več možnosti, da v prihodnje zmanjša tiste zakonsko definirane proračunske izdatke, ki v obdobju nižje gospodarske rasti najbolj prispevajo k strukturnem primanjkljaju države.
In končno, zakaj ne vrnejo stopenj davka na dodano vrednost na nivo pred krizo. Tako bi pomagali najrevnejšim, ki jih ta davek edini prizadene. Ukrep sicer ne bi deloval proticiklično, bi pa ugodno vplival na zadrževanje inflacije. Namesto tega boda raje povečali proračunska sredstva nekaterim »razvojno pomembnim« (beri politično vplivnim) ministrstvom. Kot piko na i pa ministrica za zdravje predlaga novo dajatev, dajatev za dolgotrajno oskrbo. Če se njen predlog uresniči, bo sistem dolgotrajne oskrbe enako neučinkovit kot je zdravstveni sistem. En vir financiranja, en financer in pretežno državni izvajalci. Izpolnitev obljub, da bo vsem plačnikom te nove dajatve zagotovljena dolgotrajna oskrba, je enako verjetna kot ona, da se bodo čakalne dobe v zdravstvu skrajšale.
Vir: Časnik.si
