Br. Michael Perry: Odločiti smo se morali med Bogom in hudičem, za resnico ali za laži

Slovenija | 28.10.2017, 07:00 Marta Jerebič

Vrhovni predstojnik frančiškanov, br. Michael Perry, je med 18. in 22. oktobrom v Sloveniji obiskal večino frančiškanskih samostanov. Čas si je vzel tudi za pogovor za tednik Družina in Radio Ognjišče. Med drugim je spregovoril o tem, kaj ga je presenetilo pri slovenskih frančiškanih, o priložnostih sekularizacije, 800-letnici navzočnosti frančiškanov v Sveti deželi, o mladih in medijih, pa tudi o reševanju finančnega škandala, v katerem se je pred leti znašel frančiškanski red.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve, 5. novembra.

Za finančni škandal, ko je izginilo 20 milijonov evrov in so bili praktično pred bankrotom, pravi, da ne ve, če so se sploh že zbudili iz te nočne more. Ko so ugotovili, da je prišlo do nepravilnosti, so se morali odločiti: »Ali se bomo odločili za Boga ali za hudiča, za resnico ali za laži. Bog nas je navdihnil, da smo se odločili za resnico. Svetu smo povedali: To se je zgodilo, to vemo do sedaj. Tudi državne oblasti smo prosili, naj nam pomagajo urediti to zmešnjavo, kar še vedno delamo.« Kot je dejal br. Perry, so odkrili, da če so transparentni, bo Bog poskrbel za njih.

Z br. Perryjem sva se pogovarjala Boštjan Debevec z Družine in Marta Jerebič.

Vrhovni predstojnik frančiškanskega reda, br. Michael Perry, dobrodošli v Sloveniji v imenu katoliškega tednika Družina in katoliškega Radia Ognjišče.

Hvala lepa. Hvala za priložnost, da sem se lahko srečal z vami in da bom lahko spregovoril o sv. Frančišku in frančiškanih.

Kako se počutite v Sloveniji?

Počutim se zelo dobrodošlega. Frančiškanski bratje so me peljali na številne kraje. Srečal sem se s katoliško skupnostjo in videl naravne lepote dežele. Začutil sem nekakšno harmonijo med iskanjem duhovnosti in naravno lepoto. Tu je tako veliko lepih krajev, imate zelo bogato dediščino. Res se počutim čudovito.

V Sloveniji ste verjetno prvič, ste pa že imeli stike s Slovenci; vaš predavatelj za Sveto pismo naj bi bil pater Kalist Langerholc.

Res je. P. Klist Langerholc iz Lemonta v Illinoju, v predmestju Čikaga, je bil moj duhovni vodja, ko sem bil v noviciatu. Srečal sem tudi p. Metoda (Ogorevca, op. prev.), ki še vedno živi v Lemontu, in druge brate iz Jonesvilla. Imam nekaj prijateljev, katerih starši so iz Slovenije. Tudi svoj poklic sem odkril v času, ko sem delal med ostarelimi slovenskimi ženami v zelo revnem predelu ZDA, v Zahodni Virginiji. Bile so vdove rudarjev. Pekle so zelo dober kruh. Mladi smo skupaj s frančiškani pomagali pri obnovi njihovih hiš. Predstavile so nam slovensko kulturo, vendar se takrat nisem zavedal, kaj bo prinesla prihodnost.

Prosila bi vas, da za naše poslušalce oziroma bralce na kratko povzamete svojo življenjsko zgodbo – kakšen utrinek iz otroštva, trenutek, ko ste začutili klic v redovništvo, do danes, ko zasedate funkcijo prvega med frančiškani …

Na misel mi prihaja trenutek, na katerega sem se spomnil v letu usmiljenja, ki ga je papež Frančišek razglasil leta 2016. Iz otroštva se spomnim, kako sva s sestro sedela v očetovem avtu in se pretvarjala, da ga voziva. Avto je imel ročni menjalnik. Dala sva ga v prestavo in trčila v drevo. Spomnim se, da sva pobegnila in se nekaj ur skrivala. Oče me je iskal, jaz pa sem bil prestrašen, saj sem mislil, da jih bom dobil. Ko so me končno našli, me je oče prijel in me objel ter mi rekel: »Pozabi na avto, bolj si pomemben ti.« Ko je bilo razglašeno leto usmiljenja, sem se spomnil te zgodbe iz otroštva.

Vsak ima v ozadju drugačno zgodbo, ki ga je vodila v njegovo poklicanost, v redovniško ali zakonsko življenje. Moja zgodba je ekumenska in povezana z revnimi. Na univerzi sem študiral pravo. Kot tesar sem pomagal pri gradnji hiš, da sem si lahko plačal študij. Redovnica, ki me je učila v šoli, me je enkrat povabila, da sem igral kitaro na molitvenem srečanju frančiškanov in metodistov. Tam sem spoznal skupino mladih, ki me je povabila v program obnove hiš. Vzel sem si mesec dni premora, gradil hiše, spoznaval frančiškane, revne, metodiste in sčasoma začel brati življenjepis sv. Frančiška. Tako sem počasi začel odkrivati svoj poklic.

V Kongu ste bili misijonar 10 let. Kako s to izkušnjo gledate na Evropo, ki postaja vse bolj misijonska dežela? Številni se zaradi tega bojijo tudi islamizacije.

Kar zadeva vprašanje o krščanski Evropi, vemo, da krščanstvo ni kultura. Številni papeži, Frančišek, Benedikt XVI., Janez Pavel II., Pavel VI, so poudarjali, da je krščanstvo odnos, ne kultura. Pomeni srečati se z Bogom, Jezusom. Kulture se spreminjajo, danes ljudje lahko izbirajo. Krščanska Evropa postaja … morda ne postaja ničesar, saj je na izbiro veliko sil, veliko priložnosti.

Za vsakega od nas je to – mogoče prvič v življenju – priložnost, da sprejme odločitev, da mu je Bog pomemben, da ga postavi v središče svojega zakona, otrok, verskega življenja in tudi v odločitve na političnem in ekonomskem področju. Sekularizacija je priložnost, da damo poudarek lastnemu spreobrnjenju. Sekularizacija ni grožnja, ampak priložnost, da povemo, kdo smo, in da v skladu s tem prevzamemo odgovornost. To pomeni, da nismo pasivni kristjani in z enourno nedeljsko mašo opravimo za ves teden, ampak moramo prevzeti odgovornost, da smo Jezusovi apostoli, poklicani v misijone, kot nas papež Frančišek spodbuja v apostolski spodbudi Veselje evangelija.

O sprejemanju drugih pa naslednje: morda imamo razloge za strah, saj smo prebrali zgodbe o muslimanih, ki so zagrešili grozne stvari, vendar to ni muslimanski svet. To so skupine v islamu, ki so zelo radikalne in pustošijo tudi znotraj islama, ne samo med kristjani. Probleme namreč povzročajo tudi znotraj islamskih skupnosti.

Frančiškani imamo veliko stikov z muslimani v Sveti deželi, Turčiji, Evropi, ZDA, Latinski Ameriki, Afriki. Veliko let so muslimani miroljubno sobivali s kristjani. Poznam družine v Zahodni Afriki, kjer je mož musliman in žena kristjanka ter obrnjeno. Morajo se odločati – nekateri otroci želijo obiskovati mošejo, drugi katoliško cerkev. A to znajo živeti miroljubno, kar mislim, da je bistvo prave vere. Najti moramo načine za skupno gradnjo človečnosti. K temu nas je pozval že papež Janez Pavel II. leta 1987 v Assisiju. Duh Assisija je enkrat ponovil, obnovil ga je tudi Benedikt XVI., lani pa še papež Frančišek. Alternativa neiskanju poti sožitja in dialoga sta nasilje in vojna. Slednje pa za nas kristjane ni izbira. Moramo najti načine za gradnjo pravičnega in odprtega sveta, ki išče resnico in spoštuje razlike. Spodbujati moramo vsakogar, da v veri odrine na globoko, saj bomo le tako odkrili pot do miru, sožitja in pravičnosti.

Nekoliko se še ustavimo pri sekularizaciji. Frančiškani združujete province: v Nemčiji 5 v eno, v Franciji 6 v eno, v vzhodni Evropi pa naj bi število poklicev naraščalo …

V vzhodni Evropi je bilo vsaj v zadnjem času še vedno precej mladih vzgojenih v katoliški izkušnji in kulturnem duhu in so se čutili potrjene, ko so izbrali bodisi frančiškanski ali drug duhovni poklic. To je precej edinstvena zgodba, ki deloma izhaja iz velikega trpljenja, ki ga je Cerkev prestajala mnogo let. Toda tudi v vzhodni Evropi se število poklicev vsepovsod zmanjšuje, zato se postavlja vprašanje, kakšna bo prihodnost. Mislim, da je zelo pomembno sodelovanje z laiki, s celotno Cerkvijo. Verjetno moramo spodbujati nov model, kaj danes pomeni biti Cerkev v svetu. In to nas vodi nazaj k temu, da si pomagamo graditi oseben odnos z Jezusom. Vsak od nas mora biti sposoben medsebojnega spodbujanja, da bomo ustanovili centre ali šole molitve. Skupaj moramo razmišljati o javnem življenju in o tem, kako vključevati svojo vero v vsakdanje življenje.

Vedno sem previden z besedo sekularizacija, ker se moramo pri tem ustaviti in vprašati, o čem sploh govorimo. Včasih uporabljamo besede, kot so relativizem, sekularizacija, ne da bi se vprašali, kaj je za tem, kaj se pravzaprav dogaja. Katoličani moramo razviti sposobnost za dobro analizo socialnega, ekonomskega, političnega in še zlasti verskega vidika. Kaj lahko naša vera ponudi? Kajti če naša vera ljudem ne nudi ničesar, potem imajo vso pravico iti kam drugam. Naša vera bi morala biti nekaj, kar ljudi navdihuje in jim pomaga razumevati življenje kristjana v ekonomskem okolju, ki stotinam milijonov ljudi onemogoča dobro življenje. Živimo v svetu, kjer po eni strani vlade promovirajo demokracijo, po drugi pa proizvajajo in prodajajo orožje, ki je orodje vojne. Pomembno je torej, kaj podpiramo iz krščanske perspektive, kako podpiramo družinsko življenje ... Mislim pa, da je zadeva celo globlja, da gre za antropološko krizo, ki je v ozadju sekularizacije, v ozadju vprašanja vere. To je vprašanje, za kaj pravzaprav v življenju gre? Cele razprave so o tem, ali lahko izbereš svojo spolno identiteto, ali lahko izbereš, komu se boš pridružil v življenju. Poljski filozof Zygmund Baumann, ki je dolgo časa preživel v Franciji (pred vojno in po njej), govori o fluidnosti zadev in nas poziva, naj se vrnemo k bistvenim postavkam, kaj pomeni biti človeško bitje. K bistvenim postavkam, kaj pomeni biti v stiku z drugim, biti družbeno prepleten z drugimi. In kaj je naša odgovornost: ne samo poskrbeti zase, ampak tudi za zakonca, svoje otroke, svoje sosede. Odgovornost soseske je, da poskrbi za mesto. Odgovornost mesta je, da poskrbi za deželo. Ne gre za vprašanje, ali eno ali drugo, ampak gre za oboje. S svojim razumom, duhovnim življenjem, v naših skupnostih moramo razviti nova orodja razmišljanja o tem, kako bomo živeli krščansko, katoliško življenje v današnjem svetu.

Kot vrhovni predstojnik frančiškanov obiskujete province po vsem svetu. Srečujete se z brati in se seznanjate z njihovim delom. Kakšen vtis ste dobili pri naših frančiškanih? Vas je kaj še posebej presenetilo in kakšno spodbudo ste jim dali za naprej oziroma kaj nasploh pričakujete od frančiškanov po svetu?

Sinoči (21. 10. op. prev.) smo bili v cerkvi sv. Antona na Viču. Bil sem pretresen, ko sem videl toliko mladih. Preden sem prišel v Slovenijo, sem se seveda pripravil na obisk. Kljub govorjenju o sekularizmu, karkoli naj bi to pomenilo, sem videl veliko mladih. Povedali so, da prihajajo, ker se čutijo upoštevane, spoštovane, ker lahko ponudijo svoje darove in talente. Mladi so del dogajanja, pravzaprav so, zbrani vsi skupaj, glavna sestavina tega dogodka. To jih privablja, da se vračajo in se družijo. Mladi so prepričani, da imajo kaj ponuditi. To je generacija X, Y, Z ali karkoli že, ti mladi hočejo nekaj pomeniti v svetu, hočejo, da bi imelo njihovo življenje smisel, ne pa samo ponavljati, kar je bilo storjeno pred njimi. Čutijo, da so iznajdljivi. Frančiškani so iz nekega neznanega razloga našli način, kako se vključiti v to, odpreti vrata in dati prostor mladim. Pa ne samo mladim, ampak tudi različnim drugim skupinam ljudi. Zdi se, da znajo frančiškani ustvariti okolje, kjer se vsi čutimo vključeni v dogajanje. Tu niso samo duhovniki ali bratje, ki opravljajo svoje naloge, ljudje pa prihajajo in si zadeve ogledujejo. Vsak ima svojo vlogo. To moramo razviti ne samo tukaj v Sloveniji, ampak tudi vsepovsod drugod v frančiškanskem svetu, da bi postali orodje gradnje mostov med ljudmi, orodje podpore, da bi laiki prevzeli veliko pomembnejšo odgovornost za prihodnost Cerkve. Mislim, da je to ena izmed čudovitih stvari, ki sem jih odkril tukaj v Sloveniji v zadnjih dneh.

Kakšne konkretne spodbude ste naslovili na svoje frančiškanske brate?

Spodbudil sem jih, naj se za trenutek ustavijo, naj nehajo tekati okoli, kakor radi delamo vsi. Najbrž vsak od vas od jutra do večera teka sem in tja in ko se ob redkih priložnostih lahko ustavi, se najbrž sprašuje, čemu sploh to nenehno gibanje. Časa, da bi se usedel in premislil, pa primanjkuje. Na primer kot družina, da bi se usedli in se pogovorili. Zato sem bratom priporočil, naj upočasnijo svoj ritem, se ustavijo. S tem ne mislim, da je treba prenehati z delom, vsi moramo delati. Sveti Frančišek je rekel, da moramo delati, kar mislim, da je zelo prav. Občasno pa moramo ustvariti prostor, da se vprašamo, kaj delamo, kaj Bog dela, kam gremo, ali smo v vsem tem skupaj, ali sodelujemo z Njim? Kaj še lahko storimo, da bomo izboljšali in poglobili svoje duhovno življenje, pa tudi zavedanje o dogajanju okoli nas, ga skupaj z laiki preučili in skupaj gradili Cerkev.

Frančiškani letos beležite 800-letnico navzočnosti v Sveti deželi. Zakaj je pomembno, da ste tam in s kakšnimi izzivi se srečujete na Bližnjem vzhodu?

Mislim, da se moramo vrniti v čas, ko je sv. Frančišek poskušal in nato končno v tretjem poskusu tudi prišel v Sveto deželo. Ne vemo točno, s kakšnim namenom je šel, verjetno zaradi Jezusovega križanja. Želel je videti in doživeti kraje, kjer je hodil Jezus, globlje osmisliti svoje življenje, krščansko verovanje in izkušnjo osebnega odnosa z Bogom. Ko je Frančišek prišel tja, je odkril dvoje: nasilje in lakoto. Ni šlo samo za nasprotovanje med kristjani in muslimani, ampak za razpadanje duš vojakov, razpadanje človeštva. Mislim, da je želel doumeti, kaj je povzročalo to blaznost, razčlovečenje. Človek je razčlovečen zaradi nasilja, ki se pojavlja povsod po svetu, razčlovečen je ne samo, kdor je žrtev nasilja, ampak tudi tisti, ki ga povzroča.

Frančišek je, kot je razvidno iz virov in njegovih molitev, v sultanu Malek–al–Kamilu odkril človeka onkraj nasilja, ki je kričal in poskušal znova odkriti mir, duhovnost. V njem je odkril moža vere, iskalca.

To ponuja odgovor na vprašanje, zakaj smo frančiškani prisotni v Sveti deželi. Tam smo, ker nas Cerkev prosi, da smo tam, da ohranjamo svete kraje, sprejemamo romarje. A pravi razlog za našo navzočnost je, da hodimo s človeštvom, ki se sooča z nasiljem, in svetu pomagamo ustvariti novo vizijo, da bi znova odkrili in obnovili svojo človečnost, našli orodja za preseganje delitev in nasilja, da bi zgradili svet, kakor bi ga želel Bog. Zato frančiškani ostajamo v Sveti deželi. In kot veste, frančiškani niso samo turistični vodiči, ampak tudi gradijo hiše za arabske kristjane, omogočajo izobrazbo mladim arabskim kristjanom, da bi lahko ostali in se jim ne bi bilo treba odseliti. Pripravljajo jih, da končajo študij in se dobro pripravijo ter dobijo dobra delovna mesta, da poskrbijo za svoje družine, si privoščijo hiše in ostanejo. Frančiškani zagotavljajo izobrazbo tako kristjanom kot muslimanom. Vem za glasbeno šolo, kjer skupaj študirajo judje, muslimani in kristjani in se učijo sožitja prek glasbe. Skupaj skladajo glasbo, pojejo o miru in sožitju. To se dogaja tudi drugod po Bližnjem vzhodu. Ko govorimo o Bližnjem vzhodu, moramo vključiti Sirijo, Jordanijo, Libanon. V Siriji je 15 frančiškanskih bratov, ki so tam ostali skupaj z ljudmi ves čas vojne. S tem so sporočali, da nasilje ni način, kako naj verstva sobivajo skupaj. Bog nas kliče k nečemu mnogo večjemu!

Pred leti se je frančiškanski red pretresel finančni škandal, pri nas je zaradi finančnega škandala mariborska nadškofija v velikih dolgovih. Tudi za Vatikan smo že večkrat slišali, da v finančnih zadevah marsikaj prikriva. Kako ste vi pristopili k reševanju finančnega škandala in ali bi enako priporočili tudi drugim krajevnim Cerkvam oziroma Vatikanu?

Ne vem, če smo se že sploh zbudili iz tega, kar nekateri imenujejo nočna mora, to je grozno. To se je zgodilo nam: zbudili smo se in odkrili, da je imelo nekaj laikov in frančiškanov načrt, da bi zaslužili veliko denarja. Denar (ki smo ga privarčevali, op. prev.) je izginjal in oni so morali najti načine, kako prikriti resnico ter skriti problem. Upali so, da se bo denar vrnil jutri, toda ta jutri ni nikoli prišel. Mogoče se je kaj podobnega dogajalo tudi v Mariboru. Te zgodbe ne poznam. To se dogaja v drugih škofijah, po lokalnih Cerkvah, v protestantskih verskih skupnostih, govoril sem z imami, ki so mi povedali, da se dogaja tudi po mošejah. Pri tem gre za vprašanje zaupanja ali po drugi strani naivnosti. Za kaj je šlo pri nas? Ustanovili smo sklad za izobraževanje, denar, ki so nam ga darovali ljudje, je bil namenjen pripravi programov. Denar smo poslali v Švico, kjer so nam obljubili velike prihodke, toda prihodkov ni bilo od nikoder. Tisti, ki je zadevo vodil, je umrl, kam je šel denar, pa ne vemo. Takrat smo ugotovili, da je prišlo do nepravilnosti. Denarja ni bilo. Tako smo se morali odločiti: ali se bomo odločili za Boga ali za hudiča, za resnico ali za laži. Bog nas je navdihnil, da smo se odločili za resnico. Svetu smo povedali: To se je zgodilo, to vemo do sedaj. Tudi državne oblasti smo prosili, naj nam pomagajo urediti to zmešnjavo, kar še vedno delamo. Potem smo začenjali razumeti, da je to nekaj, kar zadeva vse frančiškane OFM. Zato smo morali na novo pregledati naš odnos do bogastva, do denarja, pogledati, kako živimo. Morali smo omejiti svoje proračune. Zato smo morali začeli živeti bolj preprosto. To je bila torej strašna izkušnja, sedaj pa smo že skoraj pri koncu dolga. Odkrili smo, da preglednost in govorjenje po resnici preobrazi naše življenje. Spoznali smo, da je potrebno vzpostaviti učinkovit – tudi zunanji – sistem nadzora, ki bo zagotavljal preglednost. Če smo namreč transparentni, bo Bog poskrbel za nas. Tako so do nas prišli ljudje in rekli, da bodo plačali vse naše pravne pristojbine. Vendar nam tudi tega ni bilo treba, saj je odvetnik, ki nas je zastopal, dejal, da nam ne bo ničesar zaračunal, saj verjame, da smo izbrali pravo pot. Mnogo ljudi nam je ponudilo pomoč, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo in za naše programe formacije, bili smo namreč brez denarja. Imeli smo 5218 evrov na banki ter več milijonov evrov dolga. Pa smo še vedno tukaj. Bog je namreč poskrbel za nas.

Na razpotju smo namreč izbrali pot resnice in mislim, da morajo tako storiti vse škofije, vse cerkve, vse religije. Odločiti se morajo, da bodo živele po vrednotah, ki jih oznanjajo. Če jih ne bomo, bomo naleteli na eno težavo za drugo. To pa se bo samo vedno znova ponavljalo. Pobegniti moramo od tega.

Na kateri ravni (redovne družbe) ste imeli te finančne probleme?

Zdaj je že javno znano, da je šlo za 20 milijonov evrov, ki so bili nakazani iz države za naložbe v upanju, da bodo ta sredstva uporabljena za delovanje kurije, naših dejavnosti, v podporo našim skupnostim in vzgoji. Ko denarja ni bilo nazaj, so se ljudje začeli zadolževati, da bi pokrili svoje stroške. Medtem se je odvijalo tudi nekaj gradbenih projektov.

Treba je bilo npr. obnoviti stavbo kurije v Rimu, da bi izpolnjevala nove zakonske zahteve glede energetske učinkovitosti, stavba je bila namreč stara 60 let. Vzeli smo posojilo za nujno obnovo avditorija na univerzi.

Potem smo morali prenoviti tudi sirotišnico, domove za družine, vmes pa so se ves čas spreminjali zakoni in na koncu smo morali stavbe zapreti. Imeli smo zamisel, da bi odprli hotel, ki bi ga uporabljali za svoje poslanstvo in za formacijo. Nekateri so za Sveto deželo predlagali tudi druge projekte. Toda stroški so se ves čas dvigali, denar je izginjal, računi pa so prihajali. To sem poimenoval finančni cunami. Toda Boga nam je pomagal. Hotel dobro deluje. Vendar mislim, da frančiškani ne bi smeli voditi hotelov, zato upam, da ga bomo kmalu uspeli prodati, iti naprej in se posvetiti svojemu poslanstvu. Sklep te zgodbe je tale: nikoli ne smemo iti preko meje, spoštovati moramo zakone in pravila ekonomskega delovanja. Delovati moramo povsem po zakonih in pokazati močno etično celovitost. Mislim, da bi morale vse ustanove v Cerkvi to spoštovati, pa ne le v Cerkvi, ampak tudi vse ostale ustanove v svetu. Da bi v ekonomiji upoštevali poslovno etiko, kar pomeni, da ne bi delali za to, da bi le nekaj ljudi postalo izjemno bogatih, drugi pa bili izključeni. Temelj naj bi bil to, kar je dobra frančiškanska vrednota: ekonomija je v službi človeštva. Prispevala naj bi k skupnemu dobremu. Upam, da je to tisto, kar lahko vrnemo človeštvu.

Sedanji papež je ime prevzel po vašem ustanovitelju sv. Frančišku Asiškem, ki je dobil nalogo: »popravi mojo hišo«. Kako s tega vidika gledate na pontifikat papeža Frančiška?

Ko sem prvič slišal za to, sem sedel za svojo mizo, pogled pa sem usmerjal proti Vatikanu. Naša kurija je namreč zelo blizu Vatikanu. Pred seboj sem imel računalnik, prek katerega sem spremljal dogajanje. Ko so izrekli papeževo ime, je bilo najprej malo zmešnjave. Vsi so spraševali, kdo je ta Frančišek. Ko sem videl nekdanjega nadškofa San Paola kardinala Claudia Humesa, ki je bil ob njem, sem takoj vedel, da je mišljen Frančišek Asiški. Kardinal Humes je namreč frančiškan. Nekaj novinarjev me je po telefonu vprašalo, ime katerega Frančiška si je papež izbral. Rekel sem jim, da ne vem, ker še ni pojasnil. Dodal pa sem, da je verjetno Frančišek Asiški.

Sprva sem za trenutek odrevenel. Začutil sem namreč, da nas kliče ven, da nas vabi, naj bomo pošteni in iskreni frančiškani. Mogoče prvič po več stoletjih … šalim se. V preteklosti je bilo veliko frančiškanov poštenih in iskrenih. Znašel pa sem se pred velikim izzivom, in sicer pred tem, da bi morali frančiškani stopiti na plano in svetu pokazati, kdo smo; ali živimo po vrednotah, o katerih govorimo. Lahko rečem, da se je celotni frančiškanski svet na papeža Frančiška čudovito odzval. Dobili smo človeka molitve, globokega misleca. Ni sicer takšne vrste intelektualec kot nekdanji rimski nadškof Benedikt, je pa človek, ki globoko razločuje in zaznava, posluša nasvete in nato sprejme odločitve. To je zelo jezuitsko, ne toliko frančiškansko, mi smo precej bolj kaotični. Frančišek je zelo metodološki.

Je zelo konsistenten v tem, kar dela. Če ga hočeš razumeti, se moraš podati v Buenos Aires, v preprosto življenje, ki ga je izbral, moraš si prebrati dokument Aparecida iz leta 2007. To je dokument vseh škofov Latinske in Južne Amerike, v njem je napisana vizija Cerkve, ki skrbi za vse ljudi, za Cerkev, ki je zelo vključujoča, skrbi za uboge, je pozorna na okolje, kar je papež potem razširil v okrožnici Hvaljen, moj Gospod.

Mislim, da smo našli frančiškansko ekleziologijo že v spodbudi Veselje evangelija, ki je zelo vključujoča: vsak kristjan je odgovoren; vsak kristjan ima svojo vlogo v Cerkvi. Cerkve ne vodijo le škofje in duhovniki, ki pridejo in gredo. Vsak je odgovoren. Vsi smo namreč del Jezusovega občestva in moramo zato delati skupaj.

Marca letos ste prenovili spletno stran frančiškanov. Kot ste dejali v nekem intervjuju, ste odkrili, da ste govorili le samim sebi, ne pa svetu. Kje vidite glavne izzive za spletne medije kot tudi druge katoliške medije; od vatikanskih do naših slovenskih?

Ena od lepot medijev je, da lahko dosežejo veliko ljudi v zelo kratkem času. Sposobni so vključiti ljudi, priskrbeti gradivo. Ljudem dajo občutek povezanosti, saj vidijo, kaj se dogaja lokalno, pa tudi globalno. Razvili so tako imenovano perspektivo »gloco«. Lokalna perspektiva v globalnem okolju in globalna perspektiva v lokalnem okolju. To dvoje se nenehno odvija. Mislim, da je to medijem v prid.

Druga stvar, ki jo ponujajo mediji, pa so platforme oz. prostori, kjer lahko ljudje izražajo svoja mnenja, različne ideje. Obstajajo seveda tudi nevarnosti … kje je resnica, kaj mediji zasledujejo. Svet informacij lahko namreč postane kot neke vrste alkohol ali droga. Ljudje bi lahko postali odvisni, recimo od družbenih medijev. Razlika pa je, ali mediji poskušajo širiti neko vizijo, ki je dobra za človeštvo, ko sledijo dobrim ciljem, ali pa iščejo le senzacionalnost, ko tekmujejo v tem, da bi pritegnili pozornost. V srednji šoli sem se ukvarjal z novinarstvom in vem, da lahko besede obrneš tako ali drugače, da pritegneš pozornost ljudi. Mislim, da bi morali biti pozorni na to, da družbeni mediji in mediji na splošno ne bi postali orodja za manipulacije, in sicer tako, da bi le hoteli pritegniti pozornost, ne da bi ljudi tudi zadovoljili in jim pomagali. Še posebej bi morali biti pozorni katoliški mediji, da se ne bi ujeli v eno idejo nasproti drugi, da ne bi zavzemali stališč, to je namreč daleč od usmeritev naše vere in družbenega nauka Cerkve, ampak da bi zavzeli stališča, ki spodbujajo dialog. Nekaterim ljudem na primer niso všeč določeni vidiki papeževanja Janeza Pavla II., ali papeža Benedikta, ali pa sedanjega papeža Frančiška. Vendar pa bi morali mediji spodbujati dialog, da bi ljudje lahko izrazili različna mnenja – v iskanju resnice in skupnega dobrega.

Mediji lahko postanejo orodja, ki ljudi potiskajo v eno ali drugo smer, mislim da to ni delo medijev. S tem tvegajo, da se zgodi, kot se je zgodilo tu v Sloveniji in tudi drugod po svetu, kjer je država medije nadzorovala. Ljudi so prepričevali v stvari, ki niso bile resnične. Mislim, da moramo biti na tem področju zelo pozorni na današnje medije. Tudi v katoliških medijih ne smemo iskati senzacionalizma. Ljudem moramo pomagati razmišljati z duhovnega in človeškega zornega kota, da bi razumeli, kaj je najbolje za Cerkev in za naše življenje.

Bliža se škofovska sinoda o mladih. Kako se frančiškani poskušate približati mladim?

Ne vem, ali že imamo kakšen načrt, ampak če me že sprašujete, kakšen pristop naj bi imeli, mislim, da bi morali moliti, da bi nam Bog za tri leta zaprl usta. Prenehati moramo govoriti. Čas je, da prisluhnemo mladim. Mnogokrat govorimo o mladih, o tem, kaj si mladi želijo in kdo so, ne damo pa jim možnosti, da bi sami povedali, kdo so, kakšni so njihovi boji, kaj jih bega. Upam, da bo papež Frančišek prisluhnil mladim, da jim bo dal prostor, da se bodo lahko izrazili, kdo so. Mladi imajo namreč veliko zamisli in veliko upov. Vendar so tudi zelo negotovi in imajo zelo resne dvome. Nekaj, kar je značilno za Slovenijo, je tudi za Hrvaško, Poljsko, za nekatere druge predele Evrope. Mladi uporabljajo predpisana zdravila, ker so tesnobni in negotovi. Skrbi jih, ali bodo starši poskrbeli zanje, ker nimajo nikoli časa. Ne vedo, ali jih imajo sploh še radi. Vedo, da starši veliko delajo, potrebujejo pa tudi druga zagotovila. Vse to v njih vzbuja tesnobo. Niso prepričani niti v svoje prijatelje, ki jih imajo na facebooku. Nekateri otroci v Evropi so celo naredili samomor, ker njihova objava na facebooku ni imela dovolj všečkov v enem tednu ali mesecu ... Zato bi morali ustvariti prostore za mlade, kamor bodo lahko prišli, kjer bodo lahko izrazili svoje frustracije, veselje, ali pa le sedeli v tišini. Mnogi mladi na primer danes odhajajo v Taize, kjer lahko skupaj z dva tisoč mladimi sedijo v tišini. To od nas starejših, ki smo mislili, da mlade razumemo, zahteva popolno spremembo miselnosti. Mislimo namreč, da mlade razumemo, jaz pa mislim, da jih ne. In prav v tem je lepota sinode. Upam, da si bodo škofje, da si bo Cerkev vzela čas in prisluhnila mladim. Papež Frančišek jim gotovo bo, mislim, da jim je sposoben prisluhniti. Upam, da si bodo tudi ostali vzeli čas in prisluhnili njihovim zgodbam, da bi videli, kako se lahko pridružimo mladim na njihovi poti. In če se jim pridružimo, nam bodo pomagali hraniti našo vero.

Bi na koncu želeli še kaj dodati?

Frančiškanov nas je 13.000, prisotni smo v 122 državah. Spomnili se vas bomo v molitvah, ko se še posebej katoliška skupnost pa tudi vsi ljudje v Sloveniji soočate s političnimi, ekonomskimi in kulturnimi izzivi. Prosim pa vas, da ostanete odprti za Boga, odprti za delovanje Boga v božjem ljudstvu različnih barv kože, kultur in verstev. Če smo ljudje vere, moramo zaupati, da je Bog v vseh teh ljudeh. Skupaj moramo iskati načine, kako omogočiti Bogu, da bo oblikoval našo prihodnost in prihodnosti človeštva. Bodite torej pogumni in polni upanja. Bodite polni veselja. Naša vera nam to sporoča. Bog je z nami. Jezus je živ. Bog vas blagoslovi.

Brat Michael, hvala.

Prosim in hvala tudi vam.