Molitveni dan za duhovne poklice

Slovenija | 09.09.2017, 12:41 Marjana Debevec

Po vseh slovenskih škofijah danes obhajamo molitveni dan za nove duhovne poklice, svetost in stanovitnost poklicanih. Letošnje geslo je »Prisluhni in pogumno odgovori«.

Nadškof Stanislav Zore je sveto mašo, med katero sta bila med pripravnike za diakonsko in mašniško posvečenje sprejeta dva bogoslovca, daroval v Marijinem narodnem svetišču na Brezjah. Obenem je potekalo tudi praznovanje fatimske stoletnice za Slovenijo.

Nadškof Zore je med drugim poudaril: »Gospod ostaja blizu vsakemu. Nobenega ne zapusti. Nobenega ne zavrže. Od nobenega se ne obrne proč in ne reče: ’Ker si, kakršen si, te ne priznam več za svojega. Gospod ostaja; vabi, kliče spodbuja.«

Ob sklepu je nadškof Zore še zaželel, da bi molili za to, da bi ljudje izpolnili Gospodovo voljo. »In trdno sem prepričan, da če bomo molili na takšen način, v družinah, v župnijah, pa tudi osebno, morda sam pred Najsvetejšim, nam ne bo manjkalo ne dobrih mater, ne dobrih očetov, ne dobrih redovnic in redovnikov, ne Bogu posvečenih v različnih oblikah posvečenega življenja, pa tudi dobrih duhovnikov nam ne bo manjkalo.«

K tej sveti maši so bili povabljeni tudi duhovniki jubilanti. Po sveti maše je sledilo srečanje ministrantov z nadškofom Zoretom.

Koprski škof Jurij Bizjak pa je med sveto mašo za duhovne poklice na Sveti Gori takole zaželel: Gospod, daj mi poslušno srce, da bom pogumno odgovoril tvojemu klicu in postal ribič ljudi, odrinil na globoko in vrgel daleč svoje mreže, ali pa potegnil svoj čoln h kraju in se odpravil iskati dragocen biser in zakopan zaklad. Na tvojo besedo, Gospod, ali eno ali drugo ali tretje. Kamor hočeš ti, kakor hočeš ti, dokler hočeš ti!, je svoj nagovor sklenil škof Bizjak.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA JURIJA BIZJAKA NA SVETI GORI

Geslo našega srečanja je: 'Prisluhni in pogumno odgovori!' In prebrali in poslušali smo odlomke letošnje 17 navadne nedelje, ki nam dajejo lepa izhodišča za naše današnje molitve in prošnje za nove duhovne poklice.

V evangeliju smo slišali tri Gospodove primerjave nebeškega kraljestva: nebeško kraljestvo je kakor zaklad, je kakor biser, je kakor mreža. Najprej je kakor mreža, ki zajema ribe vsake vrste. V nebeško kraljestvo smo poklicani vsi, dobri in slabi, pobožni in brezbožci, pravični in krivični – vsi smo ustvarjeni po Božji podobi in vsi smo Božji otroci. Mnogi prvi bodo poslednji in mnogi poslednji bodo prvi. Vsem grozi Gospodova beseda, da se nam bo Božje kraljestvo lahko vzelo in se bo dalo tistim, ki bodo prinašali svoj sad. Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan, kakor pravi tudi prilika o dobrem semenu in ljuljki.

Potem je nebeško kraljestvo kakor biser, ki ga trgovec išče in najde. Ne samo navadnih kamnov, tudi dragih kamnov je veliko in niso vsi enako dragoceni. Gospod želi, da smo podobni trgovcu, ki je podjeten, ki ni zadovoljen z vsakim kamenčkom, ampak hoče najboljše, najbolj dragoceno, kar je mogoče najti. Izvoljeno ljudstvo priporoča, naj si človek postavi svoje cilje visoko, čim višje. Ne previsoko, kar ni dosegljivo, pa tudi ne prenizko, kar ne zahteva nobenega napora in nobene žrtve. Oceni svoje talente in svoje sposobnosti, izberi in se opremi, odloči se in plani na pot. Gospod bo varoval tvoj prihod in tvoj odhod. Kdor se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.

Potem je nebeško kraljestvo kakor zakopan zaklad. Nihče ne ve zanj, nekdo ga slučajno odkrije in nič ne pomišlja: Vsi se mu čudijo, čemu zdaj skrivnostna kupčija, da prodaja vse, kar ima, in kupuje to ubogo zemljo, ki komaj kaj rodi. Naš kupec pa dobro ve, kaj prodaja in kaj kupuje, ob svojem času bo zaklad skočil na svetlo in vse bo pojasnjeno. Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. In vse drugo naj te ne skrbi. Bodi previden in ga čuvaj, kajti naš zaklad je v glinasti posodi. Bodite skriti človek srca v neuničljivem okrasju krotkega in mirnega duha, to je dragoceno pred Bogom (1 Pt 3,4).

V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, kako Gospodovim poklicanim vse pripomore k dobremu: tudi stiske, preganjanja, dvomi, napori in težave, vse služi za napredek in duhovno rast. Vsi poklicani in izvoljeni so tudi opravičeni in poveličani: Trpljenje sedanjega časa se ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Tudi vsak izmed nas je bil poklican še v materinem telesu in naša naloga je, da odkrijemo veličasten načrt, ki ga ima Gospod z nami. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.

In smo pri kralju Salomonu in njegovi veličastni molitvi in prošnji: Daj mi poslušno srce, da bom znal razločevati med dobrim in hudim. To je danes tudi naša skupna prošnja, še posebej pa je to prošnja vseh tistih med nami tu na Sveti Gori in vseh tistih, zlasti mladih, za katere prosimo, da bi doživeli skrivnostno Gospodovo ponudbo: Prosi, kaj naj ti dam! In naj bo kakor Salomonov tudi njihov odgovor: Gospod, daj mi poslušno srce, da bom pogumno odgovoril tvojemu klicu in postal ribič ljudi, odrinil na globoko in vrgel daleč svoje mreže, ali pa potegnil svoj čoln h kraju in se odpravil iskati dragocen biser in zakopan zaklad. Na tvojo besedo, Gospod, ali eno ali drugo ali tretje. Kamor hočeš ti, kakor hočeš ti, dokler hočeš ti! Amen.

MOLITEV TUDI NA PTUJSKI GORI

Osrednja molitev mariborske nadškofije za duhovne poklice je potekala na Ptujski Gori, kjer je sveto mašo daroval nadškof Alojzij Cvikl. Med sveto mašo je sprejel tri bogoslovce med pripravnike za diakonat in prezbiterat.

Prisluhni in pogumno odgovori! je bilo geslo letošnjega molitvenega dneva za duhovne poklice nadškofije Maribor, ki je potekal v baziliki Marije zavetnice s plaščem na Ptujski Gori.

Pred mašo je po romarski poti potekal križev pot, ki so ga vodili molivci iz dekanije Ptuj. Istočasno je v baziliki potekala molitvena ura za duhovne poklice, ki so jo vodili molivci iz dekanije Zavrč. Za ministrante in ministrantke pa so bratje minoriti ob pesmi in sliki predstavili zgodbo poklicanosti svetega Frančiška, ter predstavitev poklicanosti in poslanstva v minoritski redovni ustanovi. Z ministranti se je srečal tudi nadškof Cvikl.

Med sveto mašo je g. nadškof sprejel tri bogoslovce med pripravnike za diakonat in prezbiterat in sicer: Sebastijana Tišlerja iz župnije Maribor-Tezno, Davida Bergleza iz župnije sv. Trojica - Podlehnik in Primoža Lorbka iz župnije Zavrč. Pri sveti maši so sodelovali duhovniki in verniki iz Ptujsko - ormoške naddekanije.

Udeleženci so ob koncu svete maše prejeli stekleničko z blagoslovljeno vodo, ki nas bo še doma spominjala, naj molimo za nove duhovne poklice, ter svetost in stanovitnost poklicanih.

Homilija naškofa metropolita Alojzija Cvikla

PRISLUHNI IN POGUMNO ODGOVORI

Dragi bratje in sestre, zbrani pri Mariji na Ptujski Gori!

Vesel sem vas, sobratje duhovniki in bogoslovci, še posebej vas treh, ki začenjate bližnjo pripravo na diakonsko služenje; vesel sem vaše navzočnosti, redovniki in redovnice, molivci in molivke, ter župnijski animatorji za duhovne poklice; vesel sem, da ste danes z nami otroci in mladi, ministranti in ministrantke! Vi ste kot luč upanja vseh, ki smo kot živa Cerkev zbrani v tej znameniti baziliki, k molitvi za nove duhovnike, stalne diakone, redovnike, redovnice in misijonarje.

Danes bi vse navzoče rad spomnil, da je vsaka vaša molitev za nove duhovne poklice, vsaka molitev za svetost in stanovitnost že poklicanih, vsaka darovana žrtev in preizkušnja, vsaka spodbudna beseda že sodelovanje pri Jezusovem odrešenjskem poslanstvu ter dragocen prispevek za prebujanje in rast novih poklicev! Hvala vam, da ste tukaj! A še bolj sem vam hvaležen za vse, kar storite, da bi bila v vaših župnijah živa molitev in zavest odgovornosti za poklice. Vem, da se pri tem srečujete z mnogimi težavami! Kljub temu vas prosim, da se z novo apostolsko gorečnostjo zavzamete, da bi se tudi v vaši župniji prebudil kakšen nov duhovni poklic. Kako vesel bi bil, da bi bila molitev za poklice vaša vsakdanja skrb, da bi molitev preplavila vso našo nadškofijo, da bi se razširila tudi na tiste župnije, kjer je še ni, da bi zanjo prebudili vse vernike, da bi se molitev usidrala v naše družine in bi srca mnogih mladih razplamtela v ljubezni do Jezusa in do vseh pomoči potrebnih.

Škof zelo težko vodi škofijo brez zadostnega števila duhovnikov! V veliko pomoč pri služenju Božjemu ljudstvu so mu stalni diakoni. Brez redovnikov in redovnic, bi bila vsaka škofija močno osiromašena. Brez zavzetih, Kristusu in njegovemu evangeliju predanih laikov pa življenje v neki župniji lahko celo ugasne. Zato naj bo današnji molitveni dan spodbuda za celotno škofijsko občestvo, da bi rasli v hvaležnosti za sedanje in v osebni zavzetosti za nove poklice.

Geslo molitvenega srečanja je: PRISLUHNI IN POGUMNO ODGOVORI!

1. Prvo je torej POSLUŠANJE

V berilu smo slišali dvogovor med Jeremijem in Bogom, ko ga je ta poklical v preroško službo. Podčrtano je dejstvo, da je Bog Jeremija poznal, še preden se je ta rodil. Bog tudi ve, da Jeremija službe preroka, ki mu jo je zaupal, ne more izpolniti brez njegove pomoči. Zato obljublja Jeremiju, da bo z njim, da bo svoje besede položil v njegova usta in da ga bo varoval. Ta obljuba je bila Jeremiju potrebna. Bil je še mlad, po naravi plašen, okoliščine v katere je bil poslan so bile zelo zapletene, preroška služba pa težka in odgovorna.

Tudi apostol Peter sredi belega dne odrine na globoko in vrže mreže na lov na Jezusovo besedo. Zaupanje obrodi bogate sadove. Mreže so v hipu polne rib. Peter začuti, da je v ozadju Božja dobrota. Predstavitev posebne poklicanosti Petra, Andreja in Janeza, nam govori, kako takšno globoko in osebno srečanje z Bogom, človeka zaznamuje za vse življenje.

Kakor za Jeremija in apostole ima Bog prvo pobudo tudi za naše življenje. Božje klice, življenjske situacije, kakor tudi samega sebe lahko prav slišimo in razumemo le v tišini. Na prvi pogled se zdi, da je pravo poslušanje nekaj zelo preprostega, v resnici pa zahteva celega človeka: poleg ušes tudi srce, razum, čutila in voljo;

Poslušati pomeni: pustiti, da Božja Beseda in besede mojega bližnjega vstopijo vame. Pomeni Božji besedi dati v sebi prostor, da Bog sam lahko spregovori, kakšna je njegova zamisel o mojem življenju! Če hočem dati prostor, se moram izprazniti sebe, svojih interesov, se otresti strahov in zaskrbljenosti zase, postati ponižen, kakor Jezus, ki je »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp2,7), ali kakor je to storila Marija, ki je Božjo besedo ohranila in premišljevala v svojem srcu.

Poslušanje je nekaj s čimer se spustimo v globino, v svoj notranji svet. Prav tam, v globini, lahko znova in znova prepoznamo kako smo Bogu dragoceni in od njega resnično ljubljeni. In prav v globini, lahko tudi bližnjega spoznamo kot od Boga danega brata in sestro. Bolj ko se spuščamo v notranjost, bližje smo Bogu, bližje smo drug drugemu in v resnici tudi samemu sebi. V duhovnem življenju rastemo sorazmerno temu, koliko se spuščamo v globino in kolikor v globini poslušamo.

2. Drugo je pogumen ODGOVOR

V današnji Božji besedi vidimo, kako Bog človeka izbere, ter ga s svojo močno in ljubečo besedo pokliče za preroka in apostole. Opazujmo te vzornike! Glejmo, kako poslušajo Božjo besedo in kako na klic odgovorijo. Izbrani so, zajame jih strah, počutijo se majhne, grešne, nesposobne. Božje zagotovilo: »Ne boj se, jaz sem s teboj«! jih okrepi, da vse zapustijo in pogumno odgovorijo!

Tudi nam, ki danes slišimo njegov klic, Božja beseda zagotavlja: »Ne boj se, saj sem s teboj«! Zato tudi mi lahko pogumno sprejmemo pomembne in življenjske odločitve ter na klic z veseljem in v hvaležnosti odgovorimo.

Vesel sem, da ste med nami ministrantke in ministranti ter drugi mladi župnijski sodelavci. In to v tako lepem številu! Hvala vam za vašo požrtvovalnost in čas, ki ga namenjate služenju pri sv. maši in drugih župnijskih srečanjih. Ministriranje in drugo služenje ni le neka obveza, ki ste jo sprejeli. To je vaš odgovor na božje vabilo. Kaže na vaše prijateljstvo z Jezusom. Odraža željo, da bi bili Jezusu blizu. Kadar smo skupaj s prijateljem, smo v srcu veseli. To veselje čutimo tudi, ko smo v Jezusovi bližini. Seveda se sprašujemo, kako bi še bolj gojili prijateljstvo z njim. Poti je več. Prva je gotovo molitev, osebna in skupna. Še posebej tista, ko skupaj v družini najdemo čas za Boga. Gotovo imate doma Sveto pismo. Položite ga na častno mesto. Radi ga prebirajte in prisluhnite, kaj vam Jezus govori. Na male, vsakdanje klice zvesto odgovarjajte, da boste mogli nekega dne pogumno odgovoriti, ko vas Bog pokliče v svojo službo. Najbolj svet, najlepši in najbogatejši trenutek je sveta maša. V njej najlažje in najbolj osebno začutimo, kako nas Jezus, naš prijatelj in sopotnik, hrani in krepi na poti rasti naše vere. Da bi bolj rasli in lažje premagovali dvome in krize, ki so del naše poti, si poiščite duhovnega spremljevalca, s katerim se boste lahko iskreno in odprto pogovarjali. Ob njem boste tudi lažje v sebi razbrali božji klic in nanj v vsej iskrenosti odgovorili.

Dragi starši, katehistinje in kateheti, dragi duhovniki in redovniki, ter župnijski animatorji za duhovne poklice. Tudi vi velikodušno odgovorite na Božji klic: s pričevanjem vašega življenja in sprejetjem odgovornega poslanstva. Spoštljivo, nevsiljivo in radostno spremljajte mlade na poti k osebni veri in življenjski poklicanosti. Papež Frančišek poudarja, da je spremljanje vaše osrednje poslanstvo. Še posebej v okolju, ki veri in duhovnim poklicem ni naklonjeno.

Sam sem se odločal ob branju šmarnic »Kraljica duhovnikov«, kjer so bile dan za dnem predstavljena pričevanja duhovnikov, redovnic in redovnikov ter misijonarjev, kako so odgovorili na božji klic in kako to poklicanost živijo danes. Kot odgovor na ta pričevanja se je v meni porajal pogum, če so oni zmogli boš zmogel tudi ti!

Po homiliji boste trije bogoslovci sprejeti med pripravnike za diakonat in prezbiterat. Napisali ste prošnjo, da bi vas Cerkev sprejela kot pripravnike na sveti red. V bogoslovju že štiri leta utrjujete in poglabljate svoj odgovor na božji klic. Ljubezen do Kristusa vas nagiba, da to željo, biti v službi Boga in ljudi, danes javno izrazite tu pred zbranim občestvom in ga prosite, naj vas z molitvijo spremlja na poti, do končnega »DA«Bogu.

Ptujskogorska mati Božja!

Izprosi moči in poguma vsem, ki v sebi čutijo Božji klic, da bi ga sprejeli v vsej iskrenosti in odprtosti in bi odgovorili z velikodušnostjo in veseljem.

Prosimo te tudi za družine, da bodo svoje otroke, ki čutijo božji klic, razumele in jih resnično podpirale.

Ozri se na naša župnijska občestva, da bodo mlade, ki se odločajo ali se na poklic pripravljajo, podpirali z molitvijo in dobro besedo.

Vsem duhovnikom, redovnicam, redovnikom in misijonarjem pa izprosi milost vztrajnosti in svetosti v izpolnjevanju danega poslanstva!

Amen.

NAGOVOR NOVOMEŠKEGA ŠKOFA ANDREJA GLAVANA NA ZAPLAZU

Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice, bogoslovci, ministranti, molivci za duhovne poklice in vsi, ki ste danes poromali sem na Zaplaz k Mariji in bl. Alojziju Grozdetu.

Mnogi ste se že pred enim tednom udeležili skupnih molitev po župnijah, danes pa ste poromali še na ta milosten kraj, ker se zavedate, kako urgentna je ta prošnja. Prosili bomo v veri, da Bog skupne molitve raje usliši. Jutri bomo slišali v Božji besedi: »Ako sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,19-20).

Letos obhajamo t.im. zaplaško leto, ko se spominjamo 100-letnice posvetitve te cerkve. Obudili smo tudi spomin na vero vernih ljudi iz celotne osrednje Dolenjske, ki so v težkih časih to gradnjo mogli dokončati. Ne smemo pozabiti, da je bila leta 1917 vihra I. svetovne vojne na višku. Vojna pa je zahtevala materialne in človeške žrtve. A v veri in hvaležnosti za mnoga uslišanja so to zmogli.

Prišli smo, da izpolnimo Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Razmere v Cerkvi povsod po Evropi – in pri nas že nič manj – so zaskrbljujoče. Statistika neusmiljeno pove, da bi naša škofija morala imeti v semenišču vsaj 10 bogoslovcev, da bi mogli ohraniti dosedanjo raven pastoralne oskrbe.

Morda smo si premalo vzeli k srcu besede sv. papeža Janeza Pavla II., ki je v ljubljanski stolnici med drugim dejal: »Vse Božje ljudstvo je odgovorno za nove duhovne poklice, a prav posebej nosijo to odgovornost duhovniki v dušnem pastirstvu.« Nekoč je veljalo, da mora vsak duhovnik odkriti, pomagati vzgojiti in izmoliti vsaj enega duhovnika, če je v njem dovolj iskrene hvaležnosti za dar lastnega duhovniškega poklica. Duhovniki s pričevanjem svojega življenja vabijo srca mladih. Božji klic gre skozi nas ne toliko skozi naše besede ali naše vabilo, ampak skozi naše življenje. Očividno je v našem času to še veliko težje. Potrebno je še več molitev in še bolj zaupna vera.

Mladi ljudje, fantje in dekleta, potrebujejo moč in duhovno oporo, ko na razpotju življenje stojijo in tehtajo ponudbe. Odločitev za duhovni poklic je vedno težka.

Premagati je treba ne le mike in skušnjave sveta, ampak tudi notranjo negotovost. Kliče sicer Bog, a ta klic ni bučen, hrupen, tako kot je klical sv. Pavla pred Damaskom. Kliče nežno, nevsiljivo. Kateri pa so znaki poklica?

1. Ni potrebna že dovršena, zrela svetost. Bog ne kliče samo svetnikov. Včasih izbira celo med slabšimi. Spomnimo se, kako človeški, časti željni in v zemeljske cilje so bili zagledani celo apostoli.

Zelo zgovoren znak je pripravljenost izpolniti Božjo voljo. Neka mežnarica je povedala novomašniku. Vedno sem si mislila: »Če bo kdo postal duhovnik, boš ti.« »Po čem ste sklepali?« je vprašal. »Ker si bil vedno takoj pripravljen, če je bilo treba, pomagati ali kaj postoriti.«

Znak za poklic so tudi nekatere sposobnosti. Poleg zdravja mora biti kandidat vsaj toliko nadarjen, da je kos študiju in pozneje naporom duhovniške službe. Vendar s pridnostjo lahko tudi manj nadarjeni veliko doseže.

Nek duhovnik je pripovedoval. Kaplan se mi je zdel dober človek. Dva ministranta sva se ojunačila in ga vprašala, kako postaneš duhovnik. Postopal je z nama razsodno. Samo od daleč je vprašal za šolski uspeh. Ni nama očital najinih nevzgojenosti, včasih celo pretepov pred omaro za ministrantske obleke. Vprašal pa naju je, ali sva rada v cerkvi in ali nama je všeč ministriranje.

Vendar je potrebna neka globina, plemenitost mišljenja. Najlepše je to izrazil zavetnik mladih sv. Stanislav Kostka. Ko ga je brat skušal odvesti na pot lahkoumnosti, je odločno dejal: »Za nekaj višjega sem rojen.« To velja za vsakega pravega kristjana, seveda tudi za nekoga, ki razmišlja o duhovnem poklicu.

Neko dekle je mislilo na posvečeno življenje v samostanu. Sama je pripovedovala. Izvrstno je znala nastopati. Po prireditvi so me oblegali prijatelji in prijateljice, mi navdušeno čestitali, kar žareli so od sreče nad mojimi uspehi. A jaz? Jaz bi najraje zajokala. Za to torej naj živim, za to prazno hvalisanje … Nasprotno pa, če sem bila pol ure v Cerkvi samo z Jezusom, se mi je zdelo, da sem v nebesih.

Potrebno je tudi neko navdušenje, vendar pretirana, površna čustva niso potrebna. Potrebne so neke sposobnosti in zlasti pravi namen.

Lani sem bil na neki župniji. Tu in tam, če vidim navdušene ministrante, ki lepo in zbrano sodelujejo, vprašam in vržem vprašanje: »Kdo od vas bo Gospod.« Nobenega odmeva. Ko so slekli obleke in se pomirili, pride eden iz 6. razred: »Jaz bom duhovnik.« Ko sem župnika vprašal, kdo je fant, mi je rekel: iz dobre družine je. Oče pride včasih tudi od delavnikih k sv. maši. Mislil sem si: mogoče pa bo v njem vzklil poklic.

Za poklice so potrebne tudi moralne odlike: uravnovešenost duha, odločna volja, iskren in plemenit značaj, vsaj v zadostni meri. Nihče pa seveda ni brez napak. A te napake ne smejo biti takšne, da se ne bi dale odpraviti.

Še važnejše kot moralne odlike je pa pravi namen. Ne more postati duhovnik, redovnik ali redovnica nekdo iz manj plemenitih namenov, n. pr. iz želje po lagodnem življenju. Danes mora biti celo pripravljen na skromno življenje in celo poniževanje.

Dragi bratje in sestre! Vse, kar smo povedali o poklicu, zahteva milost in posebno pomoč. To pa izprosimo le z molitvijo. Zato velja: treba je moliti, veliko moliti in se ne naveličati.

Geslo letošnjega molitvenega dneva za duhovne poklice je: »Prisluhni in pogumno odgovori.« Bog daj, da bi se vsaj med številnimi mladimi, ki so šli skozi letošnje oratorije, bodisi kot animatorji ali kot udeleženci, še našlo nekaj, ki bodo po Marijinem zgledu, o kateri so poslušali na oratoriju, prisluhnili božjemu klicu in pogumno odgovorili. Tudi ona je imela svojo uro poklicanosti. Odgovorila je, izrekla svoj »Da« tej poklicanosti, postala je Božja mati in najtesneje sodelovala pri rešenju sveta.

Verniki murskosobške škofije zbrani v Turnišču molili za duhovne poklice

Po molitvi pred Najsvetejšim, ki jo je vodil stolni župnik Goran Kuhar, so se ob oltarju zbrali škof dr. Peter Štumpf, duhovniki, diakon, bogoslovec in skupaj z ministranti, redovnicami in verniki obhajali sveto daritev. V pridigi je škof dr. Peter Štumpf povabil najprej bogoslovca Denisa Törnarja, da je spregovoril o svoji odločitvi za duhovniški poklic, nato še diakona Aljaža Bašo, da je podal svoje misli. Med pripravnike za diakonat je bil nato sprejet bogoslovec iz stolne župnije Murska Sobota Denis Törnar. Ob koncu sv. maše je škof blagoslovil spominke, stekleničke z vodo, in povabil zbrane, da se z njo doma večkrat pokrižajo in molijo: Čisto srce, o Bog, mi podari, in duha stanovitnosti v meni obnovi.

Pri molitveni uri in pri sv. maši so peli mladi iz župnije Dobrovnik. Pesem in molitev se je dvigala k Bogu, da bi tisti, ki jih Bog kliče v duhovni poklic, prisluhnil in pogumno odgovoril.