Nedotakljivi župan, dotakljivo telo

Komentarji | 29.09.2017, 17:15 Andrej Šinko

Ta teden smo v Sloveniji zopet ugotavljali, da pravni red ne velja za vse enako. Tako je sodišče prav za potrebe tega primera spremenilo sodno prakso ter v zadevi župana glavnega mesta, ki je obljubljal zaposlitev v zameno za spolne usluge, odločilo, da prisluhe, ki ne dopuščajo nobenega dvoma o županovem pogojevanju, izločijo iz nadaljnjega postopka. Kar pa je še huje – njegovo ravnanje ni bilo jasno obsojeno niti v javnem diskurzu.

Prav zaradi tega moram o tem spregovoriti, saj je bil odziv »uradne« civilne družbe in medijev v tem primeru resnično pod vsako kritiko. Pravzaprav se mi je zdel katastrofalen. Zaman sem čakala, da bodo razne feministke, ki so sicer tako rade glasne pri zagovarjanju pravic, ki naj bi šle ženski, še posebej pri pravici do splava, povzdignile glas in ostro obsodile tako ravnanje javne osebe ter zahtevale njegov takojšen odstop z vseh javnih funkcij, kar bi bila pričakovana zahteva. Samo s tako ostrim odzivom na tako sprevrženo dejanje zoper spolno nedotakljivost bi namreč jasno sporočile vsem, da imamo pri nas ničelno stopnjo tolerance do vsakršnega spolnega nasilja, še posebno pa do nasilja nad najranljivejšimi.

Zaman sem čakala ogorčen odziv tistih gospa, ki so s tako vnemo pred dvema letoma zahtevale od Cankarjevega doma, da se prepove Festival ženskosti, s katerim so želeli organizatorji dogodka poudariti vlogo ženske kot matere in žene. Čeprav je šlo za komercialni dogodek in ne dogodek Cankarjevega doma, nanj pa bi lahko svobodno prišel vsak, ki bi to želel, so te agresivne gospe tudi s pravo medijsko gonjo dosegle, da je bil dogodek na koncu prepovedan. Sedaj pa niti besede, s katero bi vzele v bran mamico dveh otrok, ki je sprejela tako zelo nespodobno povabilo, ki je bilo v resnici vse kaj drugega kot povabilo. Niti besede. Prav tako nisem nikjer zasledila odziva varuhinje človekovih pravic. Če sem nekoliko cinična – morda pa ji ni nihče pisal in jo prosil za mnenje v tej zadevi … Kot da bi bila vezana na to. Če bi hotela, bi se oglasila.

Še in še bi lahko naštevala tiste, ki bi se morali v tem primeru oglasiti, pa se niso. Morali bi se že zato, da bi bilo res jasno vsem deklicam, najstnicam in ženskam, da nihče nima pravice posegati po njihovih telesih. In da lahko računajo na podporo vseh, čisto vseh, ko bi se kaj takega vendarle zgodilo. Sedaj jim je bilo dano popolnoma drugačno sporočilo. Če si dovolj vpliven, če imaš ustrezne politične botre, ki imajo odlične veze tudi v pravosodju, si lahko privoščiš vse, saj si zaradi njihove skrbi zate nedotakljiv. Res sem ogorčena in upam, da se to sliši. Ker mi bo šlo na bruhanje ob vsaki naslednji kampanji, ki si jo bo, recimo, izmislila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v katerem bo pozivala vse, naj prijavijo vsako nasilje na delovnem mestu. Naj odločno rečejo ne vsaki diskriminaciji ali spolnem nadlegovanju. Takrat bo namreč popolnoma jasno, da je kampanja sama sebi namen, da gre zgolj za zapravljanje davkoplačevalskega denarja, morda za iskanje kakšnih obrobnih ekscesov, s katerimi bi dokazovali uspešnost akcije, zagotovo pa ne za resnično željo odpraviti vsako tako nasilje. Da bo jasno – ministrica za delo in enake možnosti ni obsodila ravnanja župana.

Ali pa predsednik vlade, ki hoče biti neka moralna avtoriteta, vendar se je šel prav v tem času, ko so prišli prisluhi v javnost, s tem istim županom za potrebe referenduma o drugem tiru celo slikati. Toliko o tem, kaj so njegove prioritete. Posameznik in njegove stiske očitno ne. Razen seveda, če se mu je zdela stiska vseh tistih, ki si obetajo milijonske zaslužke na račun drugega tira in bi bili zaradi morebitnega uspelega referenduma ob zlato tele, večja, kot tista, ki jo občuti ženska, ki je očitno v tako brezizhodnem položaju, da pristane na tako pogojevanje. V takem primeru ravnanje predsednika vlade seveda razumem. Ampak da se le ve, katere stiske so v resnici zanj pomembne. Drugo leto so namreč volitve … Resnici na ljubo, se ni oglasila niti moja Cerkev, ki bi morala biti v prvih vrstah zaščite človeškega dostojanstva, pasivni pa smo pravzaprav ostali tudi verniki.

V tej aferi se je še enkrat potrdilo, da so v Sloveniji posvečene osebe, ki se jih tudi osrednji mediji ne upajo dotakniti in o njih negativno poročati. Tako si praktično nihče od novinarjev ni upal obsoditi tega, kar je storil župan, niti si niso privoščili medijskega linča, kar tako radi storijo, kadar gre za javnosti neznane ljudi ali pa ljudi brez zaledja politične kontinuitete. Ne bom naštevala primerov, saj nočem tistih neznanih ljudi, ki so zaradi takega linča postali znani, ponovno izpostavljati. Ne bi bilo prav. Lahko pa bi celo rekla, da so mediji v tem primeru po dolgem času 'profesionalno' poročali. Saj veste, tako kot bi sicer res morali – ko povedo dejstva, vendar se do njih čustveno in vrednostno ne opredelijo, temveč to presojo prepustijo gledalcu, poslušalcu. Kako lepo bi bilo, če bi bili na tak način sposobni pisati recimo o ameriškem predsedniku. Ali pa o Katoliški cerkvi. Ali pa da bi tako mero nepristranskosti in razumevanja pokazali pri poročanju o blagoslovu šole, s katerim domačini niso imeli prav nobenih težav. Ampak ne. Z blagoslovom šolskih prostorov so se zelo intenzivno ukvarjali, nemudoma povprašali za mnenje razne cerkvene nestrpneže s FDV, s tem pa se ukvarja tudi državni zbor, kjer bruhajo vse mogoče v imenu ločenosti verskih skupnosti od države, o tako grobem kršenju človekovih pravic, ko si ga je privoščil župan, pa niti besede.

Naj torej namesto teh, ki bi se morali oglasiti, dobili smo pa molk ali celo prikrito namigovanje, da je odgovornost na strani farmacevtke, povem jaz: Dekleta, najstnice ali odrasle ženske, to kar je naredil župan, je nedopustno, skrajno sprevrženo in vredno vsake obsodbe. In čeprav so v tem primeru zatajili sodni sistem, mediji, civilna družba (tista, da ne bo pomote, ki si vedno znova jemlje pravico selektivnega izbora, kaj in koga bo obsodila), še ne pomeni, da si kdorkoli lahko privošči teptanje naše pravice do spolne nedotakljivosti. Naj bo jasno – tega ne sme storiti nihče.