Pokrajina Katalonija v Španiji
Na kaj nas Slovence spominja katalonska zgodba?
Komentarji Tone Gorjup
Če se nam dandanes dozdeva, da je zgodba o slovenskem osamosvajanju in snovanju državnosti že zaključena, se morda motimo. Zdi se, da domače izdajalske sile, ki so bile v začetku 90-tih let v kolaboraciji z Beogradom, ostajajo aktivne do današnjih dni.
Katalonija in katalonski narod v današnjem času stojita pred podobno zgodovinsko odločitvijo kot smo Slovenci leta 1990, ko so se zgodili prelomni dogodki, ki so nas pripravili na samostojno pot leto pozneje. Ob tem gre izpostaviti predvsem plebiscit na katerem so se prebivalci takratne Socialistične republike Slovenije z veliko večino in v trdnem prepričanju, da se odločajo v dobro svojih zanamcev, izrekli za samostojnost.
In morda je prav ta slovenska odločenost v času, ko globalne in lokalne politične razmere temu junaškemu dejanju niso bile najbolj naklonjene, Katalonce nagovorila, da v današnjem času ravnajo enako. Dejstvo je namreč, da je Jugoslavija, navkljub vsej svoji vojaški veličini, izkušenim režimskim politikantom, propagandnemu stroju in podpori velesil, razpadla. Pravzaprav se je kar precej žalostno razkrojila v krvavi državljanski vojni. Zakaj ne bi na podoben način razpadla tudi Španija, kjer se oboroženi spopad vsekakor ne zdi realen razplet tamkajšnjega političnega dogajanja? In navsezadnje bi lahko katalonskemu zgledu nekoč sledili tudi Baski.
Demokracija ali demokratura?
Zdi se, da bi morala biti prav dopustnost referenduma o neodvisnosti eden ključnih pokazateljev, da neka konkretna družba, v tem primeru španska, neguje demokratične ideale. A očitno temu ni tako, saj si oblast v Madridu na vse kriplje prizadeva, da do referenduma sploh ne bi prišlo. Le-tega poskuša preprečiti na mnogotere načine, med drugim z zaplembami volilnega promocijskega materiala, zaplembami volilnih lističev, zapiranjem uradnikov, denarnimi kaznimi, policijskimi racijami ter policijskim pouličnim terorjem, finančnim izčrpavanjem katalonskih deželnih institucij ITD. Ob zaplembah, ki jih izvajajo španske oblasti pa spomin nehote pobegne v preteklost, ko so naše lokalne oblasti podobno ravnale s teritorialno obrambo, in sicer ob zaplenitvi pretežnega dela njenega orožja.
Za razumevanje tovrstnega početja se pojavljata dve razlagi: ali Španija dojema demokracijo nekoliko drugače kot pretežni del zahodnega »demokratičnega sveta«, ali pa ena poslednjih evropskih monarhij kajpak ni povsem demokratična država, saj kaže očitne simptome avtokracije. Moralno korektna EU pa nič, podobno kot ZDA leta 1991 v času slovenskega osamosvajanja. No, EU vsaj odkrito ne izraža nasprotovanja katalonskim političnim prizadevanjem.
Boj za slovensko državnost se bije še naprej
In četudi se nam dandanes dozdeva, da je zgodba o slovenskem osamosvajanju in snovanju državnosti že zaključena, pa se morda motimo. Zdi se namreč, da domače izdajalske sile, ki so v začetku 90-tih let v kolaboraciji z Beogradom želele grobo zatreti tukajšnja prizadevanja za neodvisnost, ostajajo aktivne do današnjih dni. Taktika je kajpak mutirala, saj ta boj odslej poteka prikrito in hinavsko. Zanj je značilno predvsem to, da skuša za vsako ceno očrniti in zbanalizirati slovensko državnost, še zlasti konkretne osebe, ki so k njej največ doprinesle. V tej luči lahko tudi razumemo t. i. »afero o trgovini z orožjem«, pa afero »izbrisani«, pa tudi razkritja namišljenih vojnih zločinov braniteljev naše neodvisnosti, med drugim Toneta Krkoviča.
Vir: Časnik.si
