Na Mrzlem vrhu maša za umrle vojake med 1. svetovno vojno

Slovenija | 21.08.2017, 09:48 Marjana Debevec

Na Mrzlem vrhu nad Tolminom je v soboto potekala sveta maša in slovesnost v spomin na umrle vojake med prvo svetovno vojno. Pred Madžarsko kaverno, kjer stoji oltar, ki so pred sto leti postavili madžarski vojaki, so že 17-ič pripravili spominsko slovesnost. Tako so izpolnili priporočilo, ki ga je na tem mestu ob koncu prve slovesnosti leta 2001 dal takratni apostolski nunciji v Sloveniji Edmund Farhat.

Območje Mrzlega vrha je urejeno v muzej na prostem. Greben je prepreden s številnimi jarki in kavernami. Na majhnem prostoru je mogoče videti ostaline avstro-ogrske in italijanske prve obrambne črte. Z vrha hriba se ponuja lep razgled na nekdanje bojišče soške fronte.

Koprski škof Jurij Bizjak je med sveto mašo za umrle vojake med prvo svetovno vojno zatrdil, da nas kri teh svetih krajev opominja in svari pred prelivanjem krvi, ki tudi v današnjem svetu teče v vedno večjih potokih.

Tudi sekretar na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček je zaželel, da naj stoletnica spomina na konec velike vojne v nas kot posameznikih in kot pripadnikih slovenske narodne in evropske mednarodne skupnosti in predvsem kot sinovih in hčerah velike človeške družine, utrdi misel in odločitev, da bomo povsod, tako v osebnem kot družbenem življenjem, vedno dejavniki medsebojnega spoštovanja, nesebični graditelji pristnega prijateljstva in s tem nosilci trajnega miru.

Zbrane je nagovoril tudi nuncij v Sloveniji msgr. Julijusz Janus, ki pa je spomnil na zadnje teroristične napade v Španiji. Obsodil je evropske politike, ki ne naredijo skoraj ničesar, da bi te napade preprečili, obenem pa nimajo poguma, da bi branili krščanskega Boga. »Še več, dovoljujejo celo, da se ga prezira, žali, da se ga odstrani iz javni mest«, je zatrdil nadškof Janusz in dejal, da bomo mir in varnost znova našli le, če bomo začeli spoštovati Boga.

NAGOVOR KOPRSKEGA ŠKOFA JURIJA BIZJAKA

Dragi gospod apostolski nuncij v RS, dragi gostje in domačini, vikarji in škofijski duhovniki, predstavniki civilnih in cerkvenih oblasti, predstavniki diplomatskega zbora, dragi bratje in sestre!

Kraj, na katerem stojimo, nam kliče v spomin Mojzesovo zgodbo o gorečem grmu, iz katerega je Gospod opomnil Mojzesa, da stoji na sveti zemlji: 'Mojzes, sezuj si čevlje z nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja' (2 Mz 3,5). Tudi zemlja, na kateri smo zbrani, je posvečena in sveta zemlja. Posvečena s tisoči in tisoči žrtev, ki so umrli po teh vrhovih in pobočjih in njihove kosti počivajo pod rušami in kamni Mrzlega vrha in sosednjih vrhov.

Sočustvujemo s trpljenjem ranjenih in umirajočih, s trpljenjem lačnih in žejnih, s trpljenjem ozeblih in zmrznjenih, in občudujemo pogum in junaštvo njihovih tovarišev, ki so jim stali ob strani in jim skušali olajšati njihove bolečine in bridkosti. Težke razmere so dajale na stotine priložnosti za opravljanje vseh sedmerih telesnih del usmiljenja in pripravljati odgovor na vseh šest vprašanj, ki jih bomo slišali na poslednji sodbi: tu so bili lačni in žejni, popotniki in goli, bolni in vojni ujetniki.

Široki bregovi in strma pobočja so tukaj eno samo veliko Pokopališče, ena sama velika božja njiva, posejana s kostmi vseh umrlih in padlih in zalita s krvjo vseh pobitih in razmesarjenih. Suhe kosti nam kličejo v spomin preroka Ezekiela in njegovo dolino mrtvaških kosti, ki po prerokovi besedi čudežno oživijo, prelita kri pa nam kliče v spomin Gospoda in njegovo grožnjo, da se bo vsa prelita kri terjala od tega rodu: 'Da, povem vam, terjala se bo od tega rodu!' (Lk 11,51).

Zato nas kri teh svetih krajev opominja in svari pred prelivanjem krvi, ki tudi v današnjem svetu teče v vedno večjih potokih. Judovski učitelji poučujejo vsakogar izmed nas in pravijo: 'Nikar ne ugašaj lučke, ki je ne moreš več prižgati!' Nikar ne prelivaj krvi, ki je nosilka življenja in je ne moreš ponovno spraviti v obtok: 'Življenje človeka je v njegovi krvi' (1 Mz 9,5). Kosti teh svetih krajev pa nam kličejo v spomin Vstalega Gospoda, ki je na dan vstajenja povabil učence: 'Potipljite in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz' (Lk 24,39).

In smo pri današnjem evangeliju in tudi mi smo podobni svetim ženam, ki so k Božjemu grobu nesle dišave, da bi z njimi mazilile Gospoda. Naše dišave so naše molitve, ki z njimi mazilimo brate, ki počivajo in čakajo vstajenja v teh krajih. In tudi nam na nek način že veljajo besede, ki sta jih angela povedala ženam: 'Kaj iščete žive med mrtvimi?' Tudi naši bratje so trpeli s Kristusom in bili z njim križani in tudi oni so slišali Gospodovo tolažbo: 'Danes boste z menoj v raju!'

In trdno verujemo, da so med tistimi v množici iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki je nihče ni mogel prešteti, in jih je apostol Janez videl pred prestolom in pred Jagnjetom. To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Ne poznajo več ne lakote ne žeje, ne vročine ne pripeke. Pod Jagnjetovim šotorom počivajo in Jagnje jih pase in vodi k izvirom živih voda, obrisane so solze z njih oči.

Začutimo na tem svetem kraju bližino vseh pokojnih bratov, ki počivajo v teh hribih, in se spomnimo, da smo vsak dan korak bliže nebeškemu kraljestvu, ki ga naši rajni že uživajo. Gospod naj podeli vsem rajnim večni pokoj, živim pa blaginjo trajnega miru. – Amen. JB

NAGOVOR SEKRETARJA NA MINISTRVU ZA KULTURO SILVESTRA GABERŠČKA

Spoštovani vsi, ki nas je Mrzli vrh ponovno pritegnil na svoja pobočja tik pod vrh ob nekdanjih strelskih jarkih med katerimi so se od 2. junija 1915 pa do 24. oktobra 1917 borili in umirali deset tisoči mladeničev in mož 17 narodov in se pred smrtno nevarnostjo zatekali v bližnje kaverne. Pred eno izmed tekih kaveren, ki se jo je prijelo ime Madžarska zaradi oltarja, ki so ga v njej pred sto leti postavili madžarski vojaki, smo se danes že 17-ič zapored zbrali na spominski slovesnosti in izpolnili priporočilo, ki nam ga je na tem mestu ob koncu prve slovesnosti leta 2001 dal takratni apostolski nunciji v Sloveniji msgr. dr. Edmund Farhat.

Znana dunajska dopisnica iz bojišč Soške fronte Alice Schalek, bi morala danes spremeniti mnenje, kakršnega je zapisala v knjigi Posočje, ko povzema takratne misli in doživljanja na položajih, ki so veljali zaradi števila žrtev za enega izmed najtežjih, ko piše: „...mož ob Soči se je navadil prenašati vse. Mraz, vročino, prah, kamnite tabore, pomanjkanje vode, muhe. Pri tem skoraj na smrt. Samo na nekaj ne – na Mrzli vrh“, tako Alice.

Današnji množični obisk potrjuje nasprotno; Mrzli vrh nas vedno znova vabi, a ne toliko zaradi vojnih dogodkov kolikor zaradi spomina na vse padle na obeh straneh frontne črte, ki je bila ponekod prav na Mrzlem vrhu, druga od druge oddaljena le za širino enega mrliča; sem gor nas vedno znova pritegne spoštovanje do spomina na vsakega človeka čigar življenje je ugasnilo v vojni in hkrati z rotečo željo, da se kaj takega nebi nikoli več ponovilo.

Mrzli vrh je bil ob Škabrijelu strateško najpomembnejši hrib vzdolž cele Soške fronte, zato so bile bitke zanj tako trdovratne in ognjevite, o njem so že med samo vojno v propagandne namene na veliko pisali mnogi takratni časopisi, da bi preslepili nesmisel krutosti skoraj tri leta trajajočih vojnih dogodkov, ko na njem ni minil dan brez smrtne žrtve. Mrzli vrh je postal izziv kar nekaj piscem vojno zgodovinskih knjig, naj navedem vsaj pomembnejše pisce in njihova dela; Guido Alliney s tremi knjigami: Mrzli vrh, una montagna in guerra (2000), Mrzli, la bataglia dimenticata: il masacro dei fanti siciliani nell' agosto 1917 (2009), Caporetto sul Mrzli: la vera storia delle brigate perdute (2013), z delom: Po zapadlych stopach českych vojaku izpod peresa Čeha Jozefa Vričana in madžarskega vojaškega izvedenca dr. Layosa Negyesija s publikacijo: Gora krvi in vzdihljajev (2015) in rojak mag. Vasja Klavora v knjigi: Koraki skozi meglo (1994), v svojih deih pa ga omenjajo še mnogi slovenski in tuji avtorji.

Danes Mrzli vrh v nas prebuja najplemenitejše človekoljubne misli in čutenja, četudi so se prav na današnji 19. avgusta pred stotimi leti začela peklenska 78 ur trajajoča topniška obstreljevanja med katerimi je bilo nanj izstreljenih 50.000 granat velikega kalibra in min. Dan spomina na eno izmed najhujših bitk, hkrati pa se danes še posebej spominjamo sto letnice tukajšnje - Diendorferjeve kaverne za prevezovanje s kapelo in lepo ohranjenim spominskim zapisom v madžarščini in nemščini, pred katerim so težko ranjeni in umirajoči vojaki v molitvah Mariji izročali svoja življenja in molili zase in za svoje drage.

Pri naštevanju okroglih obletnic, letos še posebno ne smemo preskočiti 20 letno delovanja Društva Peski 1915-1917 čigar zasluga je, da so bila v tem času obnovljena mnoga spominska obeležja iz I. svetovne vojne. Na tem mestu se posebej zahvaljujem prvemu in dolgoletnemu predsedniku g. Stanku Jermolu. Tudi v imenu MK Društvu z iskreno hvaležnostjo čestitam za plemenito delo, ki ste ga naredili v vseh teh letih,; novemu predsedniku g. Ludviku Pavšiču in vsem članom/cam društva pa želim veliko uspešnih podvigov tudi v prihodnje.

Za zgodovinsko največjo bitko v gorah – Soško fronto ima letošnje leto še poseben pomen; spomin na 100 – letnico znamenitega preboja pri Kobaridu. Datum 24. oktober leta 1917 in ime kraja Kobarid sta se globoko vrezala v svetovni zgodovinski spomin.

Dne12. julija letos je bil na trgu v Kobaridu, pod pokroviteljstvom predsednika države, veličasten koncert šestih vojaških godb s pomenljivim naslovom, povzetim po znanem Hemingvejevim romanom: Zbogom orožje . To je bil tudi letošnji osrednji dogodek na državnem nivoju v sklopu obeleževanj 100 letnic I. svetovne vojne.

Poved Zbogom orožje ni le misel uglednega pisatelja, ki se je porodila šele po končani vojni. Za prenekaterega vojaka je bilo spoznanje o pomenu človečnosti in nesmislu vojne z uporabo orožja za reševanje konfliktov povsem jasno že v strelskih jarkih. Furlanski pisatelj Celsio Macor v knjigi Na orlovih krilih prinaša ganljivo zgodbo vojaka Guida Menaldi iz Treviza, ko tvega in preskoči žično oviro, da bi ob luninem siju nudil pomoč umirajočemu avstrijskemu strelcu v bližnji jami, ki kliče mamo na pomoč in pri tem, ko umirajočega vleče na varno v strelski jarek ga zadene krogla nasprotnikova kafetiere. Oba prideta do varnega strelskega jarka: Guido umre med svojimi med tem, ko avstrijski vojak še vedno kliče Mutti!

Prav tako me vedno znova nagovori zapis Ignia Giordania; pisatelja, urednika in politika v knjigi: Spomini prostodušnega kristjana v poglavju Vojna

V času t. i. “svetlega maja” leta 1915 so me poklicali v vojsko. Koliko trobent, govorov, zastav! Vse skupaj je v meni krepilo velik odpor do opevanih bitk in še bolj do oblastnikov, zadolženih za javni blagor, ki so to svojo dolžnost spolnjevali s pošiljanjem sto tisočih sinov lastnega naroda v smrt in z uničevanjem bogastva svoje domovine. Kako slaboumno! Hudo mi je bilo zaradi milijonov človeških bitij, ki so jim prali možgane z idejo o svetosti vojne, kar so podpirali celo nekateri duhovniki z blagoslavljanjem topov, namenjenih razžalitvi Boga z ubijanjem ljudi – bratov, ki so prejeli isti krst….

Moje razumevanje domoljubja je bilo ravno nasprotno. Dojemal sem ga kot ljubezen, ki pomeni služenje, iskanje dobrega, povečanje blaginje, graditev veselega skupnega sobivanja; torej rast in ne uničevanja življenja… Po krajšem usposabljanju za fronto … sem dospel do strelskega rova na Soči.

Rov! Kraj, kjer je bilo konec usposabljanja in začetek življenja v objemu smrti topovskih izstrelkov. Blato, mraz, nesnaga in olajševalno spoznanje, da so vsi vojaki nasprotovali množični moriji z imenom vojna, vedoč, da je to ubijanje sočloveka. In temu se je vsak normalen človek upiral.

Ob tem opažanju sem se prepričal o resnici, ki jo je prihodnost potrdila. Če kateri državnik razglasi vojno, lahko svobodno rečemo, da je narodov sovražnik, saj povzroča lastnemu narodu bedo in morijo. V novejši zgodovini so se za vojno odločili zlasti Hitler, Stalin in Mussolini. Ti trije norci so znamenje nevarnosti, da če nismo dovolj pozorni, lahko oblast prevzame celo nekdo z genocidnimi nagnjenji… V času na fronti sem petkrat ali šestkrat sicer ustrelil v zrak, ker sem pač moral: nikoli pa nisem puške usmeril proti rovu nasprotne vojske zaradi strahu, da bi lahko ubil Božjega otroka.

Ugotovil sem, da vojna ne seje smrti zato, ker eni hočejo ubijati druge, temveč prej zaradi toče naključnih izstrelkov. V kraju Oslavje, pri razvalinah, imenovanih Pri Fabrisu, sem doživel svojo agonijo. Opisal sem jo v času triletnega okrevanja v bolnišnici s pesnitvijo “Obrazi mrtvih”. Končujem jo z verzom: »Prekleta vojna.«

Velja dejstvo, ki sem ga ob koncu vojne ugotovil, da če bi ves čas, ki smo ga prebrodili v rovih, uporabili za delo, bi lahko proizvedli toliko blaginje, da bi pokrili vse terjatve, zaradi katerih se je vojna sploh začela. Toda to je bilo razumno razmišljanje. Vojna pa je bila proti-razumna odločitev ...«

In to velja za vsako vojno in za vsak totalitarizem, ki se vedno pojavi povsod tam, kjer neka ideja kot abstraktni princip postane pomembnejša od »človeka«; v tem smislu so vsi totalitarizmi radikalno nečloveški, ker iz drobne posameznosti mimo »človeka« želijo ustvariti neko novo lažno celoto, pri tem pa se izgubi občestvena razsežnost, ki je temeljni vidik in sestavni del dednega zapisa (DNK) človeštva.

Stoletnica spomina na konec Velike vojne naj v nas kot posameznikih in kot pripadnikih slovenske narodne in evropske mednarodne skupnosti in predvsem kot sinovih in hčerah velike človeške družine, utrdi misel in odločitev, da bomo povsod, tako v osebnem kot družbenem življenjem, vedno dejavniki medsebojnega spoštovanja, nesebični graditelji pristnega prijateljstva in s tem nosilci trajnega miru.

To naj bo naš odgovor na vse zlo, ki sta ga v 20. stoletju povzročili obe svetovni vojni in vsi totalitarizmi, hkrati pa tudi najlepše darilo današnjemu človeštvu in prihodnjim rodovom.

Šele, ko bomo ta spoznanja vzeli za svoje, bo možno resnično udejaniti: Zbogom orožje in se ne bomo še naprej spraševali: Komu zvoni?!

Zato naj velja za vedno in povsod: Zbogom orožje!