Ob obletnici nekega izginotja

Slovenija | 30.08.2017, 22:00 Tone Gorjup

Kulturni center Lojze Bratuž, Krožek Anton Gregorčič in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta so v nedeljo, 27. 8. 2017, v Kobaridu priredili svečanost v spomin na Andreja Slavka Uršiča.

Rodil se je 17. oktobra 1908 »pri Jeronovih« v Kobaridu, kot drugi izmed sedmih otrok trgovca Antona, ki je bil svojčas starosta Sokola in kobariški župan, in Amalije Volarič iz Robiča. Med prvo svetovno vojno se je družina umaknila v begunstvo v Ljubljano. Andrej/Slavko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, študij je nadaljeval na pravni fakulteti v Ljubljani. Kot primorski emigrant se je uveljavil v ljubljanskem krogu mlajših liberalnih, projugoslovansko usmerjenih politikov in časnikarjev, najdemo ga tudi v uredništvu ljubljanskega Jutra. Med drugo svetovno vojno je deloval v liberalnih krogih, ki so se v začetku okupacije sicer pogajali o vstopu v OF, a ker niso odobravali vodilne vloge komunistov, do sodelovanja ni prišlo. Zato so podprli generala Dražo Mihailovića in njegovo Jugoslovansko vojsko v domovini. Spomladi je nastala protikomunistična Slovenska zaveza, kjer je bil Uršič član ilegalnega sedemčlanskega vodstvenega plenuma. Zlasti si je prizadeval za povojno priključitev Primorske k Jugoslaviji. Ob koncu druge svetovne vojne, maja 1945, se je umaknil na Koroško in nato v Rim ter se na koncu preko Trsta znova znašel v domačem Kobaridu. Sredi junija 1945 se je morala jugoslovanska vojska umakniti iz krajev zahodno od Soče in Kobarid se je znašel v coni A pod zavezniško vojaško upravo. V domačem kraju so ga nekajkrat obiskali tudi odposlanci iz Ljubljane, z namenom prepričevanja, da bi se vrnil v slovensko prestolnico, a je Uršič to vztrajno odklanjal zaradi nestrinjanja s komunističnim režimom, ki je tam zavladal.

V Gorici se je pridružil pobudnikom samostojne politične stranke SDZ (Slovenske demokratske zveze). Šlo je za paritetno zvezo katoliških in liberalnih politikov, ki je nastala v Gorici 17. januarja 1947 v stavbi nekdanjega Alojzijevišča nad Placuto. Bila je prva politična stranka goriških Slovencev, ki ni priznavala jugoslovanskih komunističnih oblasti in se je aktivno borila za demokracijo, v času, ki ni bil naklonjen svobodi posameznika. Andrej/Slavko Uršič je postal član šestčlanskega vodstava stranke in je v sklopu SDZ skupaj s časnikarjem Leopoldom Kemperletom urejal tudi tednik »Demokracija«, ki je začela izhajati v Gorici 25. aprila 1947. Branko Babič, takratni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Julijske krajine je o sodelavcih Demokracije izrekel ponižujoče, a žal še danes prepogosto zlorabljene besede: „Do včeraj so bili zvesti hlapci Duceja in Hitlerja, danes pa so stopili v službo novega fašizma, Trumana in Churchilla.“

Na Uršiča in na sodelavce so se pogosto usule grožnje o izdajstvu, ki so jih lahkotno izrekali krogi pod posrednim ali neposrednim vodstvom KPS. Zagovarjanje demokracije je bilo v tistih časih tudi na zahodnem robu slovenskega narodnega prostora tvegano početje!

Uršič je zaradi groženj s strani podpornikov jugoslovanskega komunističnega režima večinoma pisal pod psevdonimom. Tako je kot Slavko Hribovec v drugi številki tednika Demokracija (2. maj 1947) zapisal zelo povedne misli o demokraciji in vlogi posameznika v njej:

»Demokracija je humanitetni nazor o človeku in družbi ter načinu življenja in vlade. Demokracija je po svoji vsebini in obliki izraz vere v človeka, v njegovo razumsko in moralno sposobnost razlikovati dobro od zla. Masaryku je demokracija »uresničevanje božjega reda na zemlji«, ljubezni do bližnjega. Demokracija ni samo mehanizem, marveč ima tudi dušo, ni samo predpis za tehnični postopek, po katerem naj se izraža in ugotavlja ljudska volja in omogoča vsem državljanom vpliv na vodstvo javnih zadev, marveč je tudi program. Demokracija ni samo plitev ustroj, ni samo organizacijska oblika, kot nekateri menijo, marveč je tudi in predvsem ideja, na kateri sloni ustroj kot njen zunanji izraz. Svoboda misli, besede, združevanja, svobodne volitve, parlament, vlada vsakokratne večine in opozicija manjšine, vse te in druge demokratične svoboščine in ustanove so le izraz določenega naziranja o naravnem bistvu človeka, o njegovem osebno – individualnem in socialnem značaju hkrati. Demokratična oblika je posoda in obraz demokratične vsebine. Skladnost demokratične oblike in vsebine je nujna, ker se tudi v postopkih in ustanovah demokracije bistveno izražata njena ideologija in duh. Kakor odgovarjajo in služijo v diktaturah metode in ustanove nasilju, tako so metode in ustanove demokracije skladne s svobodo, njen izraz in porok. Demokraciji je država zaradi državljanov, diktaturi so državljani zaradi države; v demokraciji narod nadzira vlado, v diktaturi pa vlada nadzira narod; demokraciji je človek osebek-činitelj, diktaturi pa predmet – številka.«

Toda Andrej Uršič se ni zadovoljil zgolj z zapisi o demokraciji, ampak je ob koncu istega prispevka direktno povedal svoje mnenje o diktaturi kot nasprotju demokracije:

»Čas je, da demokracija pomeče iz svojega gnezda vsa kukavičja jajca. Postati mora brezobzirni Prokrust za vse diktature, ki drzno in izzivalno legajo na njeno mehko posteljo.«

Kljub svarilom o previdnosti se je iz Gorice in Trsta pogosto vračal v rodni Kobarid, takrat še pod oblastjo zaveznikov. Prepričan v svojo nedolžnost in s čisto vestjo se je na omenjena opozorila odzival z nasmehom. Toda Udba je že imela pripravljen scenarij o njegovi ugrabitvi. Tako so ga 31. avgusta 1947 pod pretvezo zvabili z veselice v Kobaridu v bližnji Robič. Vračal se je z motornim kolesom. Neznani udbovski ugrabitelji so preko ceste nategnili žico in Uršič je padel z motorjem. Nato je izginil. Vse to se je dogajalo zgolj dobra dva tedna pred priključitvijo Kobarida z okolico k Jugoslaviji. Uršič je sicer večkrat izrazil namero, da se bo po 15. septembru 1947 naselil v Italiji.

V zvezi z njegovim izginotjem so se pojavile številne govorice, tudi tiste najbolj fantastične. Dejstvo ostaja, da so ga ugrabitelji odvlekli preko Soče, v cono B pod jugoslovansko upravo, ter dalje v Ljubljano, kjer so ga zaprli v samico v udbovskih zaporih. Tam so ga redno zasliševali, največkrat ponoči. Kot kažejo zapisniki so mučna zasliševanja potekala najmanj do 29. septembra 1948. Nato je izginil, za vedno!

Uršičeva ugrabitev je imela velik odmev, SDZ se je obrnila celo na Varnostni svet OZN, da bi dosegla njegovo izpustitev. Uršičeva mati Amalija je leta 1953 pisala tudi predsedniku Titu in drugim predstavnikom jugoslovanskih oblasti. Prejela je suhoparen odgovor, da se njen sin ne nahaja na območju Jugoslavije.

Andrej Slavko Uršič je svojo zavezanost demokraciji plačal z življenjem. Še danes ne vemo ne za datum njegove smrti, niti ne za njegov grob. Kljub temu, da je Slovenija že leta 1990 uradno stopila na polje demokracije in naj bi se tako odrekla totalitarnim praksam nekdanje propadle države!

Zato danes z upravičenostjo lahko pričakujemo, da se bodo končno oglasili tisti, ki vedo, kje in kdaj je bil ubit Andrej (Slavko) Uršič, prepričan demokrat, ki pa se ni nikoli v življenju za svoje ideale boril z orožjem. Njegovi svojci bi si vsaj to vsekakor zaslužili.

Za Uršiča se je sicer zavzela Slovenska skupnost, edina stranka Slovencev v Italiji, in naslednica Slovenske demokratske zveze. Redno pripravljajo spominske slovesnosti pred njegovo rojstno hišo v Kobaridu, še zlasti ob okroglih obletnicah njegovega izginotja. Največ zgodovinskih raziskav o samem Uršiču pa je opravil Ivo Jevnikar, tržaški časnikar in publicist.

Prav tako bi bil že čas, da se z njegovega spomina odstrani tista sramotna, sicer že starorimska obsodba na »izgubo spomina« (lat. damnatio memoriae), ki še vedno leži nad vsemi, ki jim jo je izreklo slovensko revolucionarno izročilo. Tako bomo Andreja Slavka Uršiča tudi danes zaman iskali v svetovno znanem Kobariškem muzeju v spominski sobi pomembnih domačinov.

Vir: Časnik.si