Čas je za zeleno stranko, ki bo odločala o usodi koalicij

Slovenija | 23.08.2017, 14:35 Tone Gorjup

Čas bi bil, da v Sloveniji dobimo strokovno in močno zeleno stranko, ki bo kazalec na tehtnici med rdečo in črno, in bo, namesto ministra Erjavca in njegovega Desusa, odločala o usodi naših koalicij. Minister Erjavec ni znal postaviti smetnjakov, ni znal držati jezika, ko se je odločalo o meji, in celo ni znal postaviti pralnega stroja na skupen hodnik, zato ni primeren, da bi odločal o slovenski meji, kaj šele o prihodnjih koalicijah.

(Bomo hrano kupovali v tujini?)

Dovolili bomo zgraditi industrijsko cono ob letališču Maribor. Kasneje, ko nam zmanjka plodne zemlje za samooskrbo, ki nam iz leta v leto bolj šepa, bomo kupovali hrano v tujini. Možnosti nakupa hrane iz uvoza je veliko: zastrupljena belgijska, holandska ali danska jajca; belgijsko meso zastrupljeno z odpadnimi olji v krmi; soja in koruza iz prostranih polj, ki so nadomestila tropski gozd, …

Tudi mi sodelujemo pri krčenju tropskih gozdov, sedaj sicer ne več aktivno z žago in afriško izpostavo Slovenijalesa, ampak kupujemo sojo in koruzo iz Brazilije, ker je bila na primer še ne dolgo nazaj naša največja prašičja farma v Ihanu, ki ni imela niti enega kvadratnega metra lastnih površin za pridelavo hrane za osemdeset tisoč pujskov letno. Tudi z domačimi gozdovi je vse slabše vsaj, kar se tiče gob in smreke. Smreka je bil umetno naseljena v naše gozdove kot komercialni les. Če bo tako malo padavin in bodo neenakomerno porazdeljene preko leta, bodo v naslednjih desetih letih lubadarji pohrustali vse smrekov gozd. Novoletne smrekice pa že danes ne znamo vzgojiti sami in jih raje kupujemo, tiste bolj košate iz uvoza, pri velikih trgovcih. Erozija bo storila svoje in kmalu bomo gledali gole hribe, takšni so danes nekateri hrvaški otoki, ki so jih in jih še oblikujejo požari in burja.

(Govorijo o lakirnici, galvanizacije in kemije v njej se ne omenja)

Vrnimo se nazaj k Magni. Lepo in prav je, da dobimo nova delovna mesta. S tem se vsi, razen delomrznežev in lenuhov, strinjamo. Kje in kakšne posledice imajo ta delovna mesta pa je že drugo vprašanje. Vsi govorijo o super delovnih mestih v avtomatskih lakirnicah. Kaj za vraga bodo delali ljudje v popolnoma avtomatizirani robotizirani lakirnici. Recimo, morda bodo čistili robote. Sprašujem se, kako poteka delo v moderni lakirnici. To ni samo barvanje, moderne avtomobilske karoserije, tako aluminijaste kot jeklene, so tudi kemično zaščitene. Torej gre za velike kopeli in bazene s kemikalijami, v katere se karoserije potapljajo. Sklepamo lahko, da lahko govorimo o veliki galvanizaciji ali bolj strokovno kataforezi, ki je le zadnja faza lakiranja, mar ne. No, o galvanizaciji in kemiji v njej v medijih ni bilo nikoli govora. Samo lakirnici se govori.

Tudi kemija in odpadki so obvladljivi. Prav vse je mogoče »varno« odpeljati na sežig zopet in spet v Avstrijo. Če jih ne bo Kemis odpeljal, jih bo pa Zaubermacher. Skrbeti nas mora logistika z nevarnimi odpadki. Da jih ne bi morda najprej peljali v Vrhniko, kjer bi jih kopičili, pardon, predelali in skladiščili, in šele potem peljali na sežig na Dunaj.

(Kar me še bolj skrbi, so dobre namere in poštenost)

V življenju sem si ogledal že kar veliko število tovarn v Evropi in Ameriki, med njimi so bile tudi številne tovarne avtomobilov in celo letal, kjer nas je v Boeingu sprejel sam Joe Sutter. Lahko naredijo lakirnico v Hočah, a nihče me ne bo prepričal, da je racionalno v Gradcu s prešami preoblikovati pločevino in jo z roboti zvariti, nato pa jo prepeljati v Maribor na kemično obdelavo in barvanje. Preprosto povedano, to je neracionalno, ker je to preveč voluminozno, na tovornjak lahko spravijo le nekaj školjk za bodoča vozila. In še ta morajo biti na posebnih nosilcih, ker pač školjke še ne bodo imele podvozja. Potem jih bodo v Mariboru kemično galvanizirali, prebarvali in brez ene same praske odpeljali nazaj v Gradec, kjer se vozila sestavljajo, mar ne.

Zavedati se moramo, da tovornjak z odprto prikolico običajno lahko prepelje šest do največ osem že sestavljenih vozil. Tak prevoz z odprto prikolico pa za »svežo« školjko iz nezaščitene pločevine ni primeren način vožnje. Pa recimo, da se pelje na posebej prirejenih tovornjakih 10 manjših avtomobilov in da je proizvodnja nekje 200.000 avtomobilov letno, kot jo je nekdaj dosegal Revoz. Da takšna tovarna lahko obratuje 250 dni v letu, bi moralo med Mariborom in Gradcem dnevno peljati vsaj 80 tovornjakov v vsako smer. Ker je razdalja med tovarnami, med obstoječo v Gradcu in načrtovano v Hočah pri Mariboru, 75 km in strošek prevoza na km 1€, je dodaten strošek prevozov vsaj tri do pet milijonov letno, odvisno seveda od velikosti izdelkov in potrebne logistike. To pomeni, da bodo toliko slabše plačani zopet naši delavci, ker se ta dodaten strošek ne sme poznati v ceni izdelka. Ali pa bodo že zelo kmalu pričeli graditi drugo in tretjo etapo in bomo v Hočah sčasoma dobili celo tovarno avtomobilov, kot jo imamo v Novem mestu. Nič narobe, samo bodimo odkriti in razmišljajmo, kje bomo sadili koruzo in krompir, ko bomo tako lahkomiselno razdelili vse obdelovalne površine.

Prepričan sem, da je še kar nekaj dobrih lokaciji, ki so bolj primerne. Z druge strani pa je dobro, da se enkrat gradi industrijski objekt dovolj daleč, od prvih naselji, kar pri nas ni običaj.

(Predelovalcev odpadkov še nimamo)

Zanima me, kako bi se z ministroma za gospodarstvo in kmetijstvo dogovoril investitor, ki bi želel podpreti domače znanje in bi na osnovi slovenskih patentov pripravljen financirati tovarno za razgradnjo elektronskih odpadkov, ki jih vsak Evropejec proizvede že skoraj petindvajset kilogramov na leto, končajo pa v oceanih ali v državah tretjega sveta. Tehnologija neškodljivega raztapljanja platine in zlata je skrajno obetavna in bi pripomogla k razgradnji elektronskih odpadkov na varen način v vsej Evropi.

Pri nas imamo samo zbiralce industrijskih odpadkov, nimamo pa predelovalcev, kar so pokazali nedavni požari. Če bi bila predelava in ponovna uporaba utečena, ne bi bile tako velike količine nakopičenega materiala, ki je zgorel. Taki materiali se ne »skladiščijo«, pač pa se morajo po predelavi ponovno uporabiti ali pa ustrezno in na varen način uničiti.

(Magna Carta Libertatum – Dokument pobota med nepriljubljenim kraljem in uporniki)

Z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših je potrebno tudi povedati, da o drugem tiru ne morejo odločati društva upokojencev na čelu z g. Sušnikom. Povprašati bi morali malčke v vrtcu, saj prav njim nalaga trenutna vlada, ki je sprejela zakon o drugem tiru, da bodo še 45 let plačevali mastne odhodke za tri do štirikrat predrag projekt drugega tira železniške proge Divača-Koper. Čeprav je to progo mogoče zgraditi kot dvotirni tir ceneje in vsaj dva do trikrat hitreje.

Meja je pomembna, a bolj nevarne so planke v naših glavah.

Vir: Časnik.si