Razsežnost in presežnost življenja

Komentar tedna | 18.08.2017, 14:40 Petra Stopar

Ob Marijinem prazniku Vnebovzete sem videl toliko oči, ki so zrle v nebo. Ne samo pri nas v Strunjanu, kamor že stoletja priromajo ljudje, ampak tudi drugod po svetu. In s sredstvi, ki jih imamo na razpolago, zlahka zaobideš svet: od trga Sv. Petra v Rimu do drugih krajev, letos posebej do Fatime ob stoletnici prikazovanj.

Te oči prinašajo prepričljivo sporočilo: v nebesih imamo Mamo, tam utriplje srce matere za slehernega izmed nas. Še več, tudi naša usoda vodi v ta cilj. Prešinila me je misel: To je praznik naše razsežnosti in naše presežnosti! Življenje, kakršnokoli življenje, ni samo utrinek, ampak več, neskončno več. Presega našo domišljijo in prekaša upe.

Umolknil sem, a v srcu je zaživelo: »Prosi za nas zdaj in ob naši smrtni uri.« To razsežnost in presežnost človeka sem toliko bolj začutil po vročih dogajanjih na samem začetku poletja. Pravnik, nekdanji sodnik slovenskega ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan Zupančič, je izzval pozornost in polemiko zaradi splava. Poudaril je, da so zaradi tega milijoni nerojenih otrok ostali in so še vedno prikrajšani za pravno subjektiviteto, ki jim jo jamči drugi člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. To je pravica do življenja. Ta odlični pravnik ni samo zbudil polemiko, ampak bo moral na svoji koži plačati ceno za to, da si je drznil v naši 'demokratični ureditvi' razkriti svoj drugačni pogled na splav.

Milijoni splavljenih otrok. Morija, kakršne ne pozna nobena vojna. In ni malo tistih, ki so splavljeni po 23. mesecu nosečnosti. Statistika pravi, da jih 10 odstotkov ostane vsaj še nekaj časa pri življenju in jih z injekcijami ali udušitvijo umorijo. In to naj bi delali tisti, ki so se s prisego zavezali, da bodo branili življenje! … Kam plove naša Evropa? Je to še kultura, kultura življenja?

To vprašanje je v meni postalo še silnejše in mi vzbudilo dodatna vprašanja, ker se je prav v tistih dneh in tednih v Londonu in v svetu bojeval boj za malega Charlieja. Še ne enoletnega otročka z neozdravljivo boleznijo ob umetnem hranjenju so obsodili na smrt. Ne kar tako. Proti zelo odločni volji staršev Chris in Connie Gard, ki sta s svojo držo za sabo potegnila svet, so ga obsodili zanj odgovorni zdravniki v Great Ormond Street Hospital, in žal, londonsko sodišče jim je dalo prav. A neuklonljivi starši (in tu vidiš, kaj pomeni ljubezen staršev!) so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po oklevanju in nekajkratnem odlaganju je to dalo prav londonskemu sodišču in zdravniški ekipi. In smrt je prišla 28. julija v enem od londonskih pediatričnih hospicov, le teden dni preden bi Charlie dopolnil eno leto. A prepričan sem, da je ta smrt nedolžnega tudi v samih zdravnikih vzbudila dodatno vprašanje, kajti Charlijeva volja do življenja se je pokazala tudi takrat, ko so ga odklopili, saj ni in ni hotel umreti po njihovih predvidevanjih, ampak je še nekaj ur vztrajal, čeprav brez pomoči aparatov.

Tako prvi dogodek pri nas, strokovno-pravno podkrepljen, a posebej ta iz Londona odpirata nova vprašanja o dostojanstvu življenja, o obveznostih, ki jih ima znanost, o odgovornosti in mejah medicine, o področju zakonodaje, ki naj bi ščitila neodtujljivo pravico do življenja. Naj temu dodamo še javno mnenje, ki seže tudi na etično in klinično področje. Ta otrok je dobesedno dvignil svet. Milijoni ljudi so hrabrili starše na njihovi tako težavni poti, celo parlament Združenih držav Amerike je izglasoval državljanstvo za malčka, da bi lahko prišel k njim na zdravljenje. Papež Frančišek je ponovno izrazil svojo podporo staršem in ob smrti otročiča svojo bližino.

Prav glede njih se je jasno izrazil velik strokovnjak s področja etike kardinal Elio Sgreccia: »Menim, da je bila Chrisu in Connie Gard odvzeta in preprečena pravica, ki je del njihovega starševskega poklica: pravica, da bi njun otrok umrl v njunem naročju in da bi umrl naravne smrti. Čas bivanja je dvojen: čas življenja in čas smrti.

»Glede življenja si starši dajo veliko opraviti pred rojstvom in po njem, a misel naj se usmeri tudi v smrt, ko ostajajo zdravniki brez moči. Smrt je del življenja in čeprav je ne moremo ustaviti s terapijami, je vsekakor pomemben del našega bivanja. Pride po naravni poti, ko telo ne zmore več prejemati hrane, vode, in ne zmore več presnavljati. Samo tedaj, ko telo tega ne zmore več, se z umetnim hranjenjem preneha, ker bi pomenilo nasilje, če bi z njim še vztrajali. A dokler sprejema in potrebuje vodo, hrano, je naša dolžnost, da mu jo nudimo. Umreti zaradi žeje je zelo boleče, kar bi pomenilo smrti še dodati trpljenje.

»Nihče ne sme 'odklopiti'. Kdo ti da pravico odklopiti? Telo se odklopi, ko čuti, da ne zmore več upravljati z življenjem, z duhovnim, ki je večje od nas. In trenutek smrti, ki se lahko raztegne na dneve, mesece, včasih na leta, moramo spremljati.

»Mati Terezija je svoje bolnike spremljala do smrti, vse do konca. Ni jih poskušala ozdraviti in s tem spremeniti njihovo usodo, ker ni bila zdravnik, spremljala jih je s srcem, s čašo mleka, pobožala jih je in to jim je dajalo občutke matere. To je zgled, kako spremljati umiranje, in pri tem si nihče ne sme lastiti pravice, da 'odklopi'.

»Kaj odklopiti? In kdo naj bi imel to pravico? (…) Odklopiti skrito, proč od staršev, daleč od njihovega pogleda, odklopiti cevke, ki vzdržujejo pri življenju – to se mi zdi nasilje nad pravico staršev in predvsem nasilje nad dostojanstvom umirajočega. Samo tedaj, ko človek izdihne poslednji dih, imaš pravico odklopiti.

Zdi se mi, da moram to povedati, ker sicer bi tudi Charliejev prvi rojstni dan, 4. avgust, bil nepopoln. Moram to povedati tudi zato, ker bi hotel preprečiti poskus, ki ni samo hipotetičen, da bi se ta sistem odklapljanja prenesel od otroka, od posebnega bolnika, kot je bil Charlie, na odrasle, tedaj, ko neka skupina meni, da je treba odklopiti. In tudi zato, da ne bi nekega dne, ko pride ura, nekdo prišel k meni in mi rekel, da je napočil čas, ko bo odklopil.

In tu kardinal Sgreccia odločno zapiše: »Že sedaj povem, da nočem, da bi kdorkoli odklopil karkoli. Duša se bo odklopila, ko bo uvidela, da je telo ne zmore več ohranjati. In zavest, da življenje gre naprej, da se nadaljuje, nas zavezuje, da ga spoštujemo do poslednjega trenutka in da bolniku izkazujemo dolžno čast.«

Nas, verne, pa praznik Vnebovzete tudi zavezuje, da ohranjamo pogled uprt navzgor in skupaj šepečemo: »Zdaj in ob naši smrtni uri«. Kako čudovito, da z besedico 'naši' zaobjamemo slehernega sopotnika na 'naši' zemlji!