Kardinal Parolin – obraz avtoritete v Frančiškovem Vatikanu
Svet Marta Jerebič
Ko je bil papež Frančišek marca 2013 izvoljen za papeža, so v Vatikanu pričakovali, da se bo v sklopu reform najprej lotil zmanjšanja pomembnosti državnega tajništva, saj so kardinali krivdo za nefunkcionalno vatikansko birokracijo videli prav v tem organu. Sprva je sicer kazalo tako, a kmalu so se s kardinalom Pietrom Parolinom stvari začele premikati v drugo smer.
Po mnenju ameriškega katoliškega portala Crux v Parolinu morda gledamo najvplivnejšega državnega tajnika po Eugeniu Pacelliju, preden je bil slednji izvoljen za papeža Pija XII.
Papež Frančišek je v začetku pontifikata naredil kar nekaj korakov, ki so nakazovali, da se bo vloga vatikanskega državnega tajništva zmanjšala. Že mesec po izvolitvi je napovedal ustanovitev sveta kardinalov, katerega člani so postali predstavniki krajevnih Cerkva in ne rimske kurije. Takrat državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone, ni bil povabljen na zabavo, piše urednik portala Crux John Allen. Tajništvo za ekonomijo je prevzelo nadzor nad denarjem.
Analitiki so govorili, da je v Frančiškovi podobi Vatikana državno tajništvo obsojeno na nič več kot zunanje ministrstvo, uporabno za dogovarjanje srečanj z drugimi državniki in objavljanje izjav o diplomatskih razmerah.
Zato oktobra 2013, ko je Frančišek Bertoneja zamenjal s Parolinom, pričakovanja niso bila ravno visoka. A zadeve so se začele hitro spreminjati. Papež je Parolina vključil v svet kardinalov, imenoval ga je za člana Kongregacije za škofe in mu dal ključno vlogo pri izbiranju naslednje generacije škofov po svetu. V finančnih zadevah je dobil nadzor nad ključnimi odločitvami. Tajništvo za komunikacije se mora za določene stvari po statutu posvetovati z državnim tajništvom.
Zakaj se dogaja ta vnovična centralizacija moči, se sprašuje Cruxov urednik. Kot prvo, Frančišek zaupa Parolinu. Označujejo ga za najboljšega in najbistrejšega vatikanskega diplomata njegove generacije, prijaznega človeka, ki ga je težko ne imeti rad.
John Allen navaja še tri druge razloge, ki so pripeljali do Parolinovega vzpona: pri politično in diplomatsko aktivnemu papežu je jasno, da bo tudi lik njegovega prvega diplomata postal bolj viden. Kot nekdanji nuncij v Venezueli je poskušal reševati razmere tam, uspešnejši pa je bil v Kolumbiji in pri odnosih med ZDA in Kubo.
Kot drugo, nekdanji rival na finančnem področju kardinal Pell se mora v Avstraliji braniti spolnih zlorab.
Nenazadnje pa tudi Kongregacija za nauk vere nima več take vloge kot pod kardinalom Josephom Ratzingerjem.
Glede na vse to, se zdi, da je kardinal Parolin najvplivnejši vatikanski državni tajnik po Pacelliju, ki je kot državni tajnik služil v 30-ih letih prejšnjega stoletja, dokler ni bil izvoljen za papeža. Cruxov urednik zato 62-letnega Parolina označuje za možnega prihodnjega papeža.
