Dvojnost ali dvojina
Slovenija | 26.07.2017, 14:22 Marjana Debevec
Nedavno postavljen spomenik, posvečen “vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami”, vzbuja burne odzive. Zaenkrat med ljudmi večinoma deluje kot predmet zavračanja in kot strelovod za napetosti. Čas bo pokazal, ali je to že tudi del koristne katalize “spravnih procesov”.
Ob vsej nedoločenosti in celo nedokončanosti spomenik z dvema golima stebroma še najbolj jasno izpostavlja dvojnost, ki se nam ponuja v razmišljanje in odpira množico različnih tematizacij. Dvojnost lahko ima značaj razklanosti, nasprotnosti, sprtosti. Lahko pa ima značaj dvojine – torej bližine, dialoškosti, povezanosti, vzajemnosti. Dvojina je zahtevnejša, saj uspeva le med zrelimi, obzirnimi osebami. Ključno se zdi vprašanje, ali bi lahko našo hromečo dvojnost na kakšen način spreminjali v naklonjeno, rodovitno dvojino. Če seveda ne sodimo med tistih nekaj procentov ljudi, ki jim po naravi ni do složnosti, ali med tiste, ki za svoja početja potrebujejo čim gostejšo meglo. Nekaj takih dvojnosti – morda s potenciali dvojine – poglejmo skupaj.
Dvojnost betonskih zidov nam najprej sugerira misel na dve vojaški skupini iz časa druge svetovne vojne pri nas, na partizansko in domobransko, ki na prvi pogled najbolj burita duhove. Toda kje je še tretji, komunistični “zid”? Brez tega med prvima dvema, če bi sploh bila dva, ne bi bilo razloga za nasprotje. Nekomunisti, ki so se naravno vključili v osvobodilno gibanje proti okupatorju, so bili grdo zlorabljeni in zapeljani v zločinski teror proti lastnemu narodu. Partizansko odporništvo brez komunistične revolucije ne bi bilo obremenjeno z grozljivim bratomorom.
Po vojni so se partizani vsak po svoje otepali z občutki krivde, utapljali slabo vest v alkoholu, zaradi prepovedi in ustrahovanosti niso prišli do pomoči in tolažbe duhovnikov, mnogi so naredili samomor. Tako partizani kot domobranci so bili žrtve peščice patogenih revolucionarjev. Dokumenti pričajo o načrtnem zvijačnem ustvarjanju domobrancev za okupatorjeve sodelavce, ki se jih še danes drži pečat izdajalcev domovine. Če res ne bi imeli zdrave navezanosti na slovenstvo, bi bili npr. tisti v Argentini danes potujčeni. A je ravno nasprotno – matično domoljubje se lahko pred njihovim skrije. Če bi bila pri nas resnična volja do sprave, bi vse to že zdavnaj razčistili.
Dvojnost je v naših predstavah o odnosu do preteklosti. Nekateri zagovarjajo pogled, ki naj bo kar se le da uperjen v prihodnost. Drugi bi gledali nazaj, brskali po arhivih in zemlji. Prvi izbirajo hojo po “poti samopozabljenja”, drugi iščejo “pot samorazumetja”. Prva je udobnejša in posebej zaželjena, če nas žulijo lastna nečastna dejanja. Spominjanje je zahtevno delo, ki terja trud, sploh še ob načrtnem zabrisovanju sledi, kar je značilnost totalitarnih režimov. Kljub temu, da je komunizem pri nas doživel poraz, se njegov dolgi rep še kar vleče za njim in vrata še zdaleč niso zaprta – saj smo zadnjič npr. slišali Rada Pezdirja. Uničujoča režimska dediščina se je zalezla prav v vse pore družbe, ki jo obvladujejo pohlep, negativna selekcija, preziranje morale, delavnosti, nacionalnosti in družine, permisivnost, pomankanje pravih elit in zdrave civilne iniciative, skratka psihopatski mehanizmi, ki ob vseh neučinkovitih sistemih za detekcijo nepravilnosti vodijo le še v razkroj.
Nekaj dvojnosti je, posplošeno rečeno, tudi v naših predstavah o preseganju narodove razdeljenosti. Glede na globinsko poškodovanost nima smisla nestrpno pričakovati hitrih premikov v zdravo smer. Raziskave kažejo, da travmatska doživetja puščajo sledi ne le v dušah prizadetih, marveč se vtisnejo tudi v dedni material in tako prenašajo na potomce. Prav tako nam ni treba napeto čakati na spreobrnitev simpatizerjev komunizma.
Naš kritičen pogled je za refleksijo nujen, ni pa dovolj. Slediti mu mora učinkovito ukrepanje, sicer ima kritika vlogo zastrupljanja ozračja. Predvsem pa lahko sami živimo vrednote, ki jih v družbi pogrešamo. Če čutimo, da smo nekaj dolžni našim prednikom, ki so prestajali strašne stvari, lahko temu na razne načine naklanjamo svojo pozornost. Tudi v dvojini. In ob tem upamo na kritično maso ljudi s podobnim čutom, da bi porast človečnosti sčasoma zmogel prerasti nakopičeno patologijo.
Posebno dvojnost sta na slovesnosti ob otvoritvi spomenika predstavljala predsednik RS g. Borut Pahor in ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Pahor si sicer zelo previdno, a vendarle vztrajno prizadeva “za spravo”. Govori o žrtvah revolucije in o izvensodnih pobojih, bil je na Dobravi na pogrebu žrtev iz Hude jame, kot prvi slovenski predsednik je obiskal Slovence v Argentini, nenazadnje je lani na evropski dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov na Sveti Gori prisostvoval predstavitvi E-pokopališča. Kot predstavnik leve provenience je Pahor zaenkrat vsekakor najbliže koraku Willyja Brandta, ki je ob spomeniku žrtvam in herojem Varšavskega geta padel na kolena. Antigonine besede, ki jih je citiral ob novem spomeniku, gotovo z vsem srcem podpiše tudi msgr. Zore. Dvojina? Bomo videli, to je začetek.
Nadškofova molitev ob spomeniku s prstom kaže na zakladnico, ki jo za reševanje naših razprtij ponuja krščanstvo. Komunistična ideologija ima posameznika le za pripadnika razreda, ki je sam po sebi nepomemben in zato na najrazličnejše načine trpinčen in uničevan. V krščanstvu pa je človek bitje z najvišjim dostojanstvom, edinstven, enkraten, poklican v življenje kot ljubljen, “ustvarjen po Božji podobi” (1 Mz 1,27).
Temeljna zapoved ni, da so za dosego ciljev dovoljena vsa sredstva, ampak “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” (Mr 12,31). Imamo zgled, da je ob skrajnem trpljenju mogoče misliti še na blagor svojih mučiteljev: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Za bes nad napakami drugih dobimo genialno bremzo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen …« (Jn 8,7). In blagrovanje krotkih in usmiljenih in naročilo o umivanju nog in prenašanju bremen drug drugemu. Vse pa z veseljem, saj so naša “imena zapisana v nebesih” (Lk 10,20).
Viktor Frankl pravi, da svet piše zapisnik, v katerem je zabeleženo prav vse, vse naše življenje, naše misli, ljubezen, trpljenje. Vse je za vekomaj shranjeno in četudi se kaj izgubi iz našega spomina, ostaja večno zapisano v svet. In svet je zapisnik, ki ga moramo narekovati – pošteno, s srcem in pametjo.
