Bodimo kultura življenja

Cerkev po svetu | 17.06.2017, 18:03 Nataša Ličen

Laična misijonarka Alessia, ki v Indiji pomaga najbolj revnim od revnih, je bila gostja Mladoskopa na praznični četrtek. Množica ljudi sodobnega sveta trpi zaradi ranjenosti v duši in negotovosti. Tudi njena zgodba je močno pričevanje, da nikoli v življenju ne smemo kloniti in se predati obupu ter izgubi pravega smisla in brezvoljnosti. Prihaja iz Italije, kljub družini, ki si jo je ustvarila, pa redno hodi na misijon v Indijo med NEIMENOVANE, kot v Indiji kličejo skupine ljudi, ki živijo zunaj kast. V njihovi družbi ljudje, ki so del kast, verjamejo, da bodo, če se jih kdo dotakne ali če pridejo v stik že samo s prahom, ki se je dvignil zaradi njihovih korakov, zaznamovani in onečaščeni.

Zgodbe nepreglednih množic ljudi iz vsega sveta, ki so v sodobnem svetu najbolj ubogi med ubogimi, so srce parajoče. Kako je v življenje takšne skupine indijskih ljudi vstopila Alessia: 

Alessia: »Prihajam iz Italije, sem prostovoljka, misijonarka v organizaciji »Italia Solidale«. Združenje je ustanovil italijanski duhovnik p. Angelo Benolli, ki prihaja iz kongregacije Oblati device Marije. Njegov namen in želja je ljudem prinesti Boga in Boga ljudem. Ta pot, na katero vabi, je osebna pot, na kateri dobimo priložnost in možnost izstopa iz svojih pogojenosti in prevar. Trpljenje, ki je zabeleženo v naših dušah, vsak od nas, vse dokler ni razrešene, predaja naprej. Vabilo, to sporočilo, nosimo v vse dežele, kjer delujemo. Delujemo v 126 misijonskih področjih, v deželah Indije, Afrike in Južne Amerike. Italija je naša domovina, razširjeni pa smo tudi po vsej ostali Evropi.«

Bila sem popolnoma blokirana

»V življenju si nikoli nisem predstavljala, da bom misijonarka. To realnost sem spoznala po naključju leta 2005. Imela sem 20 let, bila sem bolna na telesu in duši. Trpela sem za depresijo, imela po trikrat na dan panične napade, mučila so me nespečnost in prebavne težave. Bila sem mlada študentka, vendar je bilo moje življenje temno. Nisem razumela, kako dekle, kot sem jaz, v največjem razcvetu mladosti, živi kot mrtev človek. Takrat mi na žalost ni mogla pomagati niti moja družina, starša sta bila ločena, z mamo sva se preselili v nov kraj, kjer sem se počutila zelo samo. Razmere so me prisilile v iskanje odgovorov na vse to slabo počutje. Bila sem povsem blokirana, nisem si upala iti na podzemno železnico, sploh iti ven iz hiše. Odgovori pri psihologih, duhovnikih in zdravnikih niso bili složni z mojim iskanjem. Tako sta se moja notranja stiska in telesna bolezen večali in nikakor nisem našla ustrezne pomoči. Bogu hvala, ker me nikoli ni zapustil. V tem obdobju sem spoznala Luko, ki je sedaj moj mož in s katerim imava dva otroka. Preko odnosa z njim in ob pomoči njegovih staršev, ki sta bila prostovoljca pri Italia Solidale, sem prišla v stik s to kulturo, ki omogoča osebno spremljanje človeka na njegovi poti. Kar me najbolj nagovarja pri tem duhovnem kulturnem gibanju pa je osredotočenost na otroka.«

Prvi mesec otrok v maternici ne živi od matere

"Oče Benolli ni samo duhovnik in misijonar, je tudi znanstvenik, antropolog, zgodovinar, psiholog. Njegova misijonarska pot se je začela v spovednici med poslušanjem spovedancev. Ob tem se je velikokrat znašel v hudi notranji stiski, saj kot je pripovedoval, včasih človeku, ki se je spovedoval najraje ne bi dal odveze, saj je čutil, da ta velika bolečina, ki ga sili v dejanja, s spovedjo niso oprana in popravljena. Na eni strani ga je mučilo to, na drugi pa veliko usmiljenje do teh ljudi v stiski, saj je opazil, da za duhovno ozdravljenje človeka ni vedno dovolj samo molitev. Omenjeni ljudje so se namreč spovedovali vedno enih in istih stvari. V psihologiji se je seznanil s podzavestjo, a kmalu prepoznal meje psihologije, ki ne govori ne o duši in ne o Bogu. Oče Benolli je želel iti preko vsega tega, pogovarjal se je z duhovniki, z redovnicami in tudi z laiki. Odločil se je, da se bo posvečal razvoju otroka v maternici. Skupaj s še drugimi znanstveniki in pediatri je leta opazoval razvoj otroka v času nosečnosti in opazil kako okolje močno pogojuje njegov razvoj. Kar je videl, je bilo neverjetno, saj v trenutku oploditve novega bitja deluje neka posebna sila, izven genov mame in očeta. Znanstveniki to priznavajo, silo so poimenovali »epigenična energija«. Naredili so več poizkusov, po oploditvi zarodek ne bi živel niti uro, če bi ne bilo posredi omenjene sile. Oče Benolli je seveda v tej sili videl Božjo moč in Božjo ljubezen. Prvi mesec zarodek nima ne duhovnega, ne duševnega in niti fizičnega stika z mamo, je popolnoma ločen. 31 dan, ko se zarodek po dolgi pot ugnezdi v maternico in se z mamo tesneje poveže, pride do popolne duhovne in fiziološke izmenjave. Oče Benolli je v tem videl močno potrditev, kar piše v Svetem Pismu, da je oseba ustvarjena kot edinstvena in neponovljiva in po Božji podobi. V prvem mesecu je spočet otrok v popolnoma svojem odnosu s Stvarnikom. Otrok se ne začne razvijati šele po rojstvu, ampak veliko, veliko prej. Vse te izkušnje, ki jih otrok preko mame pridobi v času razvoja v maternici, se zabeležijo in zapišejo v podzavesti, v celice živčnega sistema, ki se v svojem bistvu ne spreminjajo. Ostanejo in tako je preteklost vselej sedanjost, ki jo prenašamo naprej, vse dokler ni razrešena.«