29. junij 2017 – zgodovinski dan

Slovenija | 30.06.2017, 14:50 Tone Gorjup

Včerajšnji praznik prvakov apostolov Petra in Pavla je bil za Slovenijo resnično velik, prelomen, bi lahko rekel. Zgodila sta se dva dogodka: posvetitev novih duhovnikov in razsodba arbitražnega sodišča. Prvi se sicer praviloma zgodi vsako leto, a vendar se mi kljub vsemu zdi ključen. Kako lahko vzporejam ta dva dogodka in vsaj prvega postavljati ob bok arbitraže, se utegne kdo vprašati? Na prvi pogled in razmislek sta res nepovezana, sta pa oba izjemnega pomena tako za Cerkev na Slovenskem, kot za našo državo in na nek način odražata odnos sodobnega Slovenca do svoje preteklosti, narodne samobitnosti, kulture in tudi vere. Predvsem pa določata našo sedanjost in prihodnost.

Škofje so po slovenskih stolnicah včeraj posvečevali nove duhovnike. Tokrat žal samo v ljubljanski nadškofiji in koprski škofiji. Imamo samo tri novomašnike, kar izrazito odstopa od povprečja zadnjih let, ko smo jih imeli med deset in petnajst, še dvajset let nazaj pa v povprečju okoli dvajset. Če skušamo reflektirati to dejstvo in dati na stran vse zunanje dejavnike in krivce tega klavrnega stanja ter se pogledati v ogledalo, kaj bomo v njem videli? Razen svetlih izjem – javno gonjo proti vsemu kar je tradicionalnega, povezanega s krščanstvom, kulturo ali vero. Napad na družino, versko brezbrižnost, opuščanje molitve, zanemarjenje zakramentov … Nek duhovnik mi je v tem kontekstu pred dnevi dejal: »Nižje ne moremo, zdaj smo na tem, da se poberemo in zakorakamo naprej!«

Podobno kot v primeru meje s sosednjo Hrvaško, da prenehamo kazati s prstom na zunanjega krivca in se najprej vprašamo o našem odnosu do domovine, slovenskega jezika in kulture. Kako bomo torej sposobni sprejeti od arbitrov določene meje, najti dovolj politične modrosti in enotnosti, če sami še vedno, po 26. letih ne vemo natančno, kaj bi sploh naredili s svojo domovino, da o odnosu do slovenstva sploh ne govorim … Pravno smo meje rešili, politično in tudi narodnostno pa jih bomo morali še sprejeti in ponotranjiti. Kako bomo to naredili brez politične enotnosti in brez izigravanja, pa si roko na srce težko predstavljam. Upam, da se motim in da smo tega resnično sposobni.

Meja in naš odnos do sosedov se torej najprej prične pri odnosu vsakega izmed nas do svoje domovine, zgodovine in vsega, ker nas Slovence dela Slovence in tako posebne, različne od drugih narodov. Te različnosti, posebnosti si ne smemo dovoliti zapraviti, v kolikor pa smo jo že, nas čaka težka pot, da si jo pridobimo nazaj. In razna izzivanja ter javna podpora nedavnega marširanja z rdečo zvezdo po ljubljanskih ulicah k temu zagotovo ne pripomore …

Če torej hočemo, da se resnično udejanji Prešernova Zdravljica, »ne vrag, le sosed bo mejak« se moramo najprej zavedati sebe, svoje identitete, biti nanjo ponosni … A kako pomenljivo, še celo v uradnem besedilu slovenske himne čislamo druge narode in ne sebe …

Vinograd duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem in njiva slovenske samobitnosti kličeta po obdelovanju, trdnemu delu, zatiranju plevela obrezovanju in varovanju mladik. Enkrat v prihodnosti pa bomo tudi zagotovo povabljeni na trgatev in žetev. V to sem prepričan.