Romana Bider
Meditacija ob nastajajočem spomeniku “Žrtvam vseh vojn”
Slovenija | 15.06.2017, 16:18 Tone Gorjup
Spomenik “Žrtvam vseh vojn” sredi Ljubljane počasi dobiva svojo končno podobo. Vsak čas se bo okrog njega zavrtinčil mnenjski vihar. Kot kaže, bo požel malo odobravanj, saj ni slišati, da bi se sploh komu zdel ustrezen. A ker je spomenik že tu, ker se dotika ključne slovenske travme, ker je drag ko žafran, in ker se, konec koncev, trudimo z vseposvojitvijo, je najbrž prav, da ga skušamo nekako vzeti za svojega in mu poiskati smisel. Po logiki Viktorja Frankla namreč “človek razpolaga z močjo duha in ima možnost, da življenje vsak trenutek napolni s smislom«.
Resnici na ljubo naj povem, da mene izbrani projekt sam po sebi ni navdušil. Predsednik Pahor je pred časom celo dobil moje roteče pismo, naj vendar ne spregledajo neke druge rešitve, ki je v nasprotju z izbrano navdihujoče poetična, z globoko arhetipsko simboliko in brez česarkoli razdvajajočega. Da, tudi take rešitve obstajajo.
Naš novi spomenik pa z dvema velikanskima betonskima stebroma različnih debelin eksplicitno izpostavlja prav globoko razklanost slovenskega naroda. Naša razdeljenost je zdaj ulita v beton, takorekoč zabetonirana za vse večne čase. Srhljivo, mar ne? Kot bi s spomenikom dobili svojo smrtno diagnozo. Vemo, kaj pravi Biblija: “Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.”
Morda pa potrebujemo prav tak diagnostični šok za streznitev. Z ogledovanjem strašljivih zidov in gluhe izpraznjenosti prostora bomo najbrž z lahkoto doživljali neugodje. Morda se je avtorjem spomenika, ki sicer govorijo o “enotnosti v dvojnosti”, zgodil odličen konceptualni lapsus in nam njihovo delo razodeva potlačeno resničnost, ki bo zdaj skozi cementne kolose prodirala v našo zavest. In bomo tuhtali o betonskih “naših” in betonskih “vaših” …
A tukaj imamo še en vsebinski smernik, verz Otona Župančiča: “Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.” V interpretativni svobodnosti lahko s premlevanjem te misli vstopimo v čisto drugo orbito. Dva betonska stebra si lahko predstavljamo tudi kot nenehno tehtanje, kaj je tisto, kar vodi v življenje in kaj vodi v smrt.
Tu pridemo do širine, kjer lahko vstopijo vse žrtve, ki jim je spomenik posvečen. Vse žrtve so svete. Niso pa seveda sveta vsa njihova dejanja. A namesto obešanja kolektivne krivde vsem “vašim”, je prepotrebno preciznejše razločevanje.
Je lahko “naš” ubijalec iz Kočevskega Roga? Morda je bil prisiljen v zavržna dejanja, pijan, naščuvan. Je lahko “naš” tudi partizan? Enemu so čast na pogrebu izkazali celo nasprotniki Nemci, občudujoč njegov pogum. Je lahko “naš” nadučitelj, ki je moral bežati čez Ljubelj, obtožen kolaboracije? Šel je na pogovor k italijanskemu kaplanu s prošnjo, naj ne izključi učencev, ki niso hoteli moliti v italijanščini. Je lahko “naš” tudi ubogi, zblojeni, zavedeni …, vsaj kot človek? Bi lahko vsi bili “naši”? Se lahko namesto besnenja nad “vašimi” skupaj zjokamo nad nesrečnim časom? In spoštujemo, kar je vredno spoštovati in se usmilimo, česar se je potrebno usmiliti? In se ob vsem tem čim več naučimo o tem, “kaj je življenje in kaj je smrt”.
Spomenik morda sploh ni tako brezvezen, kot zgleda na prvi pogled. Razmišljamo lahko o betonskih naših in betonskih vaših.
