Slepi potnik na drugem tiru

Slovenija | 06.06.2017, 15:25 Tanja Dominko

Vlaki v Sloveniji v povprečju vozijo 60 kilometrov na uro, nam je pred dnevi zaupal pomočnik direktorja na Slovenskih železnicah Miloš Rovšnik. A ko se človek malo ozre okoli sebe, ima občutek, da se pri nas vse premika s tako hitrostjo. Da se počasi daleč pride, je rek, ki ga je že zdavnaj načel zob časa, a našim vladam je očitno še vedno največji motiv, da se zadeve premikajo počasi ali pa sploh ne. Drugi tir, ki ga gradimo že več kot 20 let, je postal tema številka ena Cerarjeve vlade. Zdi se, kot da bomo gradili nov avtocestni križ, toliko črnila je bilo prelitega okoli tega projekta. Ali pa da gre vsaj za kakšnih 100 kilometrov proge. Pa še zdaleč ni tako.

Gre za projekt, o katerem se govori v naši državi že vse od leta 1996, ko je bila narejena prva študija o upravičenosti povečanja kapacitet. Komaj se zdi verjetno, da je minilo že dvajset let, ampak če pomislimo na kakšno Pediatrično kliniko, Urgenco, gradnjo avtocest in podobne zgodbe, pri katerih se odvijejo desetletja, preden ugledajo luč sveta, se ne smemo čuditi. Živimo v Sloveniji, deželi, kjer se pod vsak projekt podpiše cela četa strokovnjakov, ki za svoje delo ali tudi nedelo poberejo lep kupček denarja. Veliko hrupa, veliko denarja, desetletja minejo in ni kaj pokazati. Ozrimo se v preteklost. Pisalo se je leto 1837, ko se je začelo načrtovati železnico Dunaj - Trst. Odsek od Dunaja do Gradca je bil zgrajen 1844, dve leti pozneje je prvi vlak pripeljal iz Gradca v Celje, uradna otvoritev proge Celje – Ljubljana je bila leta 1849, torej dve leti po začetku načrtovanja. In to je bilo v 19. stoletju, ko še ni bilo računalnikov, internetnih povezav, telefonov, niti avtomobilov. Pa je vse skupaj trajalo 12 let. Kdaj lahko mi pričakujemo teh dobrih 27 kilometrov proge, ki bi vodila od Kopra do Divače? Časovnica vladnega projekta pravi, da bi se to lahko zgodilo v roku sedmih let. Da je čas denar, pa potrjuje tudi cena projekta, ki kroži v javnosti, saj naj bi po najbolj optimističnem scenariju zanj plačali slabo milijardo evrov.

Vlada Mira Cerarja sicer ponosno oznanja, da je edina od vseh vlad ta projekt pripeljala tako daleč, da bi zanj pridobila tudi evropska sredstva, a še vedno bi bil lep delež tudi na slovenskih plečih. No, tudi na madžarskih, ampak to je kvečjemu še bolj sporno. Skratka, pred meseci vlada z ministrom Gašperšičem oziroma sekretarjem Lebnom niti pomisliti ni hotela, da bi šlo lahko tukaj kaj narobe. Pridobiti Madžare in Bruselj, to je bilo osnovno vodilo, za slovenske sogovornike je zmanjkalo časa in volje. Pa se je zataknilo. Pa se je našel slepi potnik na tem tiru z imenom Vili Kovačič, ki ga nihče ni hotel kaj dosti resno jemati, a je uspel v delu ljudstva vzbuditi dvom, da tukaj ni vse tako, kot bi moralo biti. Čeprav s težkim srcem je moral predsednik državnega zbora določiti rok za zbiranje podpisov za referendum in Vili je zagrabil kot zagrabi le malokdo. Kot pravi, je to slepi tir za Luko Koper, saj nas bodo s svojo gradnjo proge prehiteli Avstrijci. Dodaja, da bo dva do trikrat preplačan, predvsem ga moti, da zanemarja razvoj Istre, saj ohranja obstoječo progo, ki lokalnemu prebivalstvu para živce zaradi požarov, pa tudi dvomi o suverenosti naše države, če dopušča vstop Madžarske v projekt. Kovačič se z ekipo strokovnjakov že dalj časa trudi vladi dopovedati, da je projekt, kot ga zagovarja, zastarel, saj da je tudi na področju znanosti, tehnike in tehnologije prišlo do novih spoznanj, ki jih je smotrno upoštevati. Vsekakor je Vili človek, ki rad potrka na vrata in si izbori svojo pozornost medijev, pa naj jo imajo rezervirano zanj ali ne. Trn v peti je tudi vladi, celo opozicija ne ve, kaj z njim početi, saj ni najbolj predvidljiv, ampak verjamem, da če bo referendum uspel, se bodo z uspehom trkali po prsih številni, tudi tisti, ki niso imeli s tem nič skupnega.

Pri drugem tiru se sicer sama počutim na trenutke prav tako izgubljeno, saj me je dolgoletna novinarska praksa izučila, da se skoraj nihče v tej državi ne bori za skupno dobro in pri tem čisto nič ne misli nase. Interes. Magična beseda, ki poganja družbo naprej ali pa jo drži na mestu. Kakor hočete. Pa najsi gre za katerikoli projekt v tej državi, tudi gradnjo različnih podjetij s tujim kapitalom, tudi prodajo kmetijskih zemljišč, tudi kakšne druge infrastrukturne projekte. Če nimam nič od tega, nisem zraven. To je filozofija, ki jo lahko podpišemo pod razlago besede interes. V mrežo lobijev so povezani tako politiki kot gospodarstveniki, sindikati, mali človek pa zgolj nemo opazuje in se nagiba enkrat v eno, drugič v drugo smer. Odvisno od tega, kaj pravijo stranke, ki so njemu ljube, ali pa od tega, kaj pravijo na televiziji ali radiu. Moč medijev je še vedno zelo velika in nikakor je ne smemo podcenjevati. In če ste med tistimi, ki menite, da mediji vedno poročajo samo o stvareh, za katere menijo, da zanimajo poslušalce in gledalce, se motite. Veliko je dogodkov, ki so »sproducirani« do zunaj, veliko je ljudi, ki trkajo na vrata in si želijo priti v javnost s svojimi stališči. Nenazadnje je vsaka novinarska konferenca dogodek, ki je narejen zato, da bi s stališči, izraženimi na njej, prodrli do poslušalcev in gledalcev. Ali so ta stališča resnica ali so res pomembna ali moramo vedeti zanje, pa je že drugo vprašanje. Veliko novinarskih konferenc gre mimo, pa se mediji zanje ne zmenijo, kako se odločijo, katero bodo pokrili, kot rečemo v žargonu, pa je stvar uredniške politike. Ampak ta je pa znova odraz interesa. Človeka ali pa skupine ljudi. Ne pozabite tega. In ko smo že ravno danes govorili o tem, da so objavljeni rezultati nacionalnih preverjanj znanja, in ko te dni veliko govorimo o tem, da se končuje šolsko leto in otroci zbirajo še zadnje ocene, me prešine misel, da bi pravzaprav morali imeti vsi tu in tam kakšno nacionalno preverjanje znanja. O družbenih vprašanjih. Ali vemo, v katero smer se svet vrti? Ali vemo, kdo mu vlada? Dobro se je vprašati. Ampak kaj, ko imam občutek, da se moja generacija ukvarja le z ozkimi interesi, kako zaslužiti denar za dopust ali hišo in kako doseči čim večji uspeh svojih otrok v šoli. Pri ostalih stvareh pa se pusti voditi.

Upam, da je ta moj občutek lažen, saj se sicer bojim, da bo štelo le to, kateri voditelji bodo po naslednjih volitvah vzeli stvari in ljudi v svoje roke. Tako vodljivi pa spet ne moremo in ne smemo biti.